Trditev v naslovu absolutno drži, vendar ko brskam po zgodovinskem spominu, ne najdem dovolj razlogov za to.
Moj najzgodnejši spomin na medsebojne odnose, ki se ga spominjam iz šolskih knjig, sega na konec 1. svetovne vojne in na združevanje v kraljevino SHS. Čeprav je v tej politični tvorbi vladal politični (srbski) centralizem, je Slovenija kljub temu, da smo bili v pravkar minulem svetovnem spopadu srbski nasprotnik, dobila srbsko pomoč in zaščito pred ozemeljskimi pretenzijami Italijanov.
Dobri dve desetletji kasneje, takoj po začetku 2. svetovne vojne na naših tleh, nas je okupator razselil po vsej Jugoslaviji. Od skupno 80.000 razseljenih je že v štartu razselil 7000 intelektualcev v Srbijo. Pa še kasneje. V Srbiji so ustanovili poseben državni organ, ki je skrbel za interese in potrebe Slovencev. Za primerjavo, ustaška NDH je bila do razseljenih Slovencev precej manj gostoljubna.
V času po 2. svetovni vojni sporov med narodoma ni bilo. Morda le nekaj prask med nekaterimi politiki obeh strani. So pa v začetku osemdesetih vladale slovensko-srbske napetosti zaradi skupnih programskih jeder, ki nam jih je hotela vsiliti srbska akademija znanosti in umetnosti. Pri teh skupnih jedrih je šlo za šolske programe, v katerih bi bilo manj avtohtone slovenske kulture, na račun splošne, jugoslovanske. Spomnimo se ob tej priložnosti kulturnika in pesnika Cirila Zlobca, ki je bil na čelu bitke proti skupnim jedrom in je leta 1984 to bitko dobil. Drugi slovensko-srbski spor je bil konec osemdesetih, ko je v Srbiji vladala protibirokratska revolucija, ki je hotela vplivati na politiko tudi pri nas. A ji to po enotnem slovenskem nasprotovanju ni uspelo.
Za oborožene spopade v letu 1991 ni mogoče kriviti neposredno Srbije, ampak JLA, ki je bila zadnji branik jugoslovanstva. Slovenija se je s Srbijo poleti 1991 hitro sporazumela o slovenskem umiku iz Jugoslavije. Kasnejša desetletja nismo imeli sporov, kajti obe državi sta odhajali vsak svojo pot. Ne pozabimo na slovensko »nehvaležnost« do Srbov. Leta 1999 je Slovenija »odprla« svoje nebo Natovim bombnikom, ki so brez mandata Združenih narodov bombardirali suvereno državo Jugoslavijo in povzročili veliko materialno škodo, tudi človeške žrtve in trajno devastirali okolje s strelivom, ki je vsebovalo radioaktivni uran.
Slovenska politika je še posebej v zadnjem času aktivna in protisrbsko nastrojena, namesto da bi s Srbijo krepila gospodarske stike, od katerih imamo oboji korist, ter se poskušala tudi politično povezovati, kajti Slovenija in Srbija (ter drugi mali narodi) so pogrešljivo topovsko strelivo pri bitki za interese globalistov.
In za konec še domnevni genocid, ki ga pripisujejo Srbom. Če je pri pobojih res šlo za toliko mrtvih – kjer so sicer umirali ljudje iz obeh ali iz več sprtih straneh – je to stvar mednarodnega pravosodja in ne političnih resolucij, pri katerih je nedavno sodelovala tudi slovenska politika, ki je bila celo med predlagateljicami resolucije. Svetovna politika z osem tisoč mrtvimi iz leta 1995 poskuša nekritično prekriti preko 25.000 ubitih otrok in razrušeno Gazo v letu 2024.
Prijateljem Srbom bi rad povedal, da mnogi Slovenci nasprotujemo vazalstvu, ki ga do svetovnih hegemonov ob demoniziranju Srbov kaže slovenska politika. Mnogi tudi nismo pozabili na pomoč, ki nam jo je izkazal srbski narod v letu 1941.
Dnevnik, 27. maja 2024
