Pošta naša vsakdanja

»Vse teče, nič ne miruje«, je bil pred tisočletjema in več moder Heraklit.

Ta misel velja tudi za pošto in njene začetke. Pošta je stara toliko kot je stara človekova pismenost.

Takoj ko so ljudje obvladali pismenke se je pojavila potreba po pošiljanju sporočil, ki so jih spočetka nosili kurirji kasneje v zgodovini so ljudje že ustvarili poštne sisteme. Oblike poštne službe so se skozi stoletja spreminjale. Povsem modernizirala se je pošta šele v prejšnjem stoletju. Mesta in kraji so se klasificirali s pomočjo poštnih številk. Poštni uradi so dobili razvrstilnike poštnih pošiljk. Za dostavo so že za časa naših življenj veljali visoki standardi. »Danes izročeno, jutri dostavljeno«, je bila maksima s katero so pošte ponujale svoje storitve. Poštni uradi so bili svoj čas odprti celo ob nedeljah, da so lahko ljudje dobili nedeljsko časopisje. Na slovenskem je bila pošta državna, drugje v svetu so poznali tudi privatne, a tudi te so bile pod budnim očesom države.

A na neki točki, niti ne vemo dobro na kateri, se je proces obrnil. Heraklit nam je pozabil povedati, da stvari lahko tečejo tudi nazaj. Poštni uradi so nenadoma postali zatrpani z vso mogočo kramo, ki je bila navešena na police, na pulte ob katerih si si moral izboriti kvadratni decimeter prostora, da si lahko napisal listek za priporočeno pošiljko. Naslednji šok je bil ukinitev dostave pisemskih pošiljk ob sobotah. Temu je sledilo ukinjanje poštnih uradov v manjših krajih, s čimer se je življenje ljudi v teh krajih otežilo. Za zaključek, za zadnji šok, so se poštni uradi ob sobotah zaprli. Ljudje, ki z dolgimi delavniki preko tedna ne morejo opraviti poštnih zadev, tega zdaj ne morejo narediti niti ob sobotah. Ko sosledje opazujemo za nazaj, je z lahkoto možno videti sistematičnost početja. Pridobljeni civilizacijski standardi se umikajo, človekova operativnost trpi.
Naj parafraziram: »Smo se za to borili?«

A ni še konec sistematičnega delovanja. Pred nekaj leti so pričele prihajati na dom kuverte z napisom »prednostna pošta«. Nekoč samoumeven standard »Danes izročeno, jutri dostavljeno« je človek lahko izposloval le z doplačilom. Dober trik za dodaten zaslužek. Ali država, ki je podelila poštne koncesije ve za trik? A kar se mora, ni težko. Sprejeti sem torej moral to igro in začel plačevati jutrišnjo dostavo. Povratna informacija od naslovnika je bila, da moja pošta zaradi doplačila ni dospela na jutrišnji, ampak na pojutrišnji dan v vsaj dveh primerih. Na isti dan je prispela kot če bi jo poslal brez doplačila. Ustno sem poštni uslužbenki izročil protest no noto. A se je izgovarjala, da ona ni nič kriva. Da doplačilo za zanesljivo dostavo jutri, pomeni »mogoče dostava jutri«. Če pa zares, »zares«, želim dostavo jutri obstaja tarifa z še malo več denarja, ki se ji menda reče »ekspresno«.
Ali moje, naše težave zanimajo vlado? Ali zanimajo naše poslance? Je niz goljufivega ravnanja še mogoče ustaviti?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Urednikova beseda