Namen tega poglavja je opozoriti na dejstvo, da v današnji sodobni družbi družboslovne vede prevzemajo in posegajo v zadeve, ki pritičejo naravoslovnim zakonitostim. S tem pokažemo, da se tudi z justico, kot družboslovno vedo dogaja podobno, saj pri svojih kompetencah v nekaterih delih presega svoj družbenokoristni okvir.
V zgodovini nastajanja živih bitij na planetu se je pred okoli dvema milijonoma let s pojavom homo erektusa pojavila človekova zavest. Človek je postajal umno bitje, spoznaval je naravne zakone in z izkoriščanjem teh zakonov pričel oblikovati svoje okolje. Za življenje v bivalnih skupnostih naravni zakoni niso bili dovolj. Medsebojne relacije so praljudje začeli vzpostavljati z dogovarjanjem, s postavljanjem pravil. Nastajali so zametki razumnega in organiziranega sobivanja. Z rastjo števila prebivalcev v bivalnih skupnostih je rastlo tudi število medsebojnih interakcij. Izkustva preteklih generacij so se prenašala in nastajali so temelji, na katerih so se kasneje, ob koncu poznega srednjega veka, razvile družboslovne vede (nekateri recenzenti so me opozorili, da so imele tudi nekaj tisoč let stare družbe že razvito družboslovje). Skupaj z razmahom naravoslovnih znanosti je človeška družba prišla do točke pospešene rasti, tako pri organizaciji družbe kot pri tehnoloških dosežkih.
Zadnjega pol stoletja zaznavamo proces, pri katerem je pri organiziranju družbe družboslovje v marsičem pričelo posegati na področje naravoslovja. Poglejmo primer prokreacije – procesa, v katerem se generira ohranitev in razširjena reprodukcija človeštva. V doslej sicer naravni proces se je vrinila družboslovna inteligenca z idejo o obstoju vseh mogočih spolov. V primeru pojava covida je dogovorna inteligenca redefinirala definicijo epidemije in na podlagi nove definicije “zaustavila svet”. Celo aristotelovske logike se je lotila dogovorna inteligenca. Vede, na podlagi katere sloni sodobna znanost. (kaj je enako in kaj je isto, sta doslej pojasnjevala logika in jezikoslovje, poslej so definiranje v roke vzeli družboslovci). Tako tudi na področju silobrana, kjer si je družboslovna veda meritorno vzela pravico, da presoja naravne zakone oziroma v človekov DNK programirane odzive. Vzniknile so tudi številne civilnodružbene iniciative, ki so, z medijsko in politološko spretnostjo, svoje parcialne interese uspele transformirati na raven splošnega in to tudi uspele spraviti v zakonodajo. Družbena pogodba – najširši sporazum o pravicah in hotenjih večine – je permanentno kršena. Za primer vzemimo družinski zakonik. Na referendumu ga je ljudska večina zavrnila, a so ga s vplivne manjšine s politično spretnostjo uspele pravno uveljaviti. Tudi v pravu, ki je sicer pomemben del družboslovnih znanosti, se odloča o bistveno preveliki količini človekovih dejavnosti. Zadnje sprejetje paradigme ‘samo ja je ja‘ je poseglo v sicer izjemno bogato in raznoliko interakcijo med moškim in žensko. Raven moško ženskih odnosov je spravilo na nivo pravnega odnosa. Pri tem se je pozabilo, da obstaja tudi govorica telesa, ki je pri tovrstnih odnosih odločilnejša in pomembnejša …
Ne pozabimo niti na genski inženiring in na transhumanizem, ki posegata v samo filogenijo človekovega razvoja in nas s področja znanega vodita v področje neznanega in nepovratnega. Človek se je začel igrati boga.
