Hodec

Med Celjem in Žalcem že kakšnih 30 let srečujemo moškega nedoločljive starosti. Ljudje ga običajno videvamo iz avtomobila, ko hodi po robu regionalne ceste med Celjem in Žalcem in ob sebi potiska staro, iz različnih odpadnih delov sestavljeno gorsko kolo. Za povrh je tudi polepljeno z barvnimi samolepilnimi trakovi. Zelo, zelo, redko ga vidimo, da nanj tudi sede in se pelje. Sedež ima prenizko, tako da kadar se vendarle pelje s koleni skorajda buta samega sebe v brado. Oblečen je v stare ohlapne trenerke, ki pogosto razgaljajo pol njegove zadnjice. Majice in puloverji nedoločljivih barv pa pogosto ne prekrijejo njegovih ledvic.

Sprašujemo se ali takšno, pomanjkljivo oblačenje ne škodi njegovemu zdravju? On se ne zmeni za naše strahove in po dežju, po snegu, po mrazu in po soncu, v vseh letnih časih neumorno ponavlja isto traso. Njegove ciljne destinacije so prodajni centri v Celju in v Žalcu. Tam postoji kakšne pol ali eno uro ob vhodu v zdaj ta, ali v kakšen drug prodajni center. Stoji ob vhodu in si v brado mrmra nerazumljive besede. V ljudi ne sili, ampak ljudje ki ga poznamo, sami pristopimo in mu damo nekaj drobiža. V zahvalo lahko slišimo le nerazumljivo žlobudranje. Ko se mu nabere dovolj drobiža stopi v prodajalno živil in si nekaj nabere. Težko rečem, kaj v resnici kupuje, to bi vedele povedati blagajničarke,, sem pa med nakupljenim večkrat opazil napolitanke in energijsko pijačo. Ta ritual, hojo med Celjem in Žalcem, ter postajanje pred trgovinami, zagotovo ponavlja vsaj dvakrat dnevno, torej dnevno minimalno prehodi 40 km. Oni dan sem ga srečal v Celju, ko sva slučajno oba pešačila v isti smeri. Poskušal sem slediti njegovemu ritmu hoje, njegovemu neprekinjenemu ritmu dolgih in časovno natančno odmerjenih korakov. Kot da jih je natreniral z metronomom. Uspel sem mu slediti nekaj sto metrov, potem sem se vdal in ga pustil samega dalje. Njegov tempo je bil – preprosto povedano – ubijajoč.

Hodec razpolaga z ozkim, a natančno odmerjenim fokusom, ki mu zagotavlja preživetje. Ljudje mu sicer ne zavidamo njegovega življenja, zavidamo mu le neskončno energijo, ki jo vlaga v svoje preživetje. Prav nič ne dvomim, če bi vsi »običajni« ljudje razpolagali s tolikšno energijo, bi zagotovo lahko obrnili svet na glavo. Lahko bi naredili tisto (ali se temu uprli) kar zdaj počne velekapital ob pomoči naše politične elite.

Ob kavi sogovorniki občasno spregovorimo o tem možu. Ljudje vedo povedati, da ta mož nekoč bil aktiven in se je izkazal med osamosvojitvenim spopadom leta 1991. In da je kasneje doživel prometno nesrečo. Da socialne službe menda vedo zanj in da so mu zagotovile bivalni prostor. Vendar potrditve o tem nimamo.

Prvič ko boste na Spodnještajerskem, vas vabim, vsaj enkrat ali dvakrat prevozite navedeno traso med Žalcem in Celjem in velika verjetnost je, da ga boste srečali. Vredno bo.
Lahko boste razmislili o tem, čemur popularno pravijo Francozi: »Joie de vivre« – Veselje do življenja.

Na fotografiji spodaj: Hodčevo kolo pred prodajnim centrom v Žalcu