Dotik boga sonca

Vsaj pol pomladi je v meni tlela želja, ne le videti sončni vzhod, ampak doživeti celotno preobrazbo noči v dan. Nekje v hribih kjer je zrak čistejši. In misli manj obremenjene.

Poletni sončni obrat 21. junija je bila odlična priložnost za jutranje doživetje.
Večer prej in priprave za jutrišnji pohod so se nekoliko »sfižile« in namesto za spanje predvidene devete ure zvečer mi uspelo leči k počitku še ob poldveh zjutraj. Dobri dve uri kasneje je v trden spanec zasekala neusmiljena budilka. Vstanem in povsem zmeden naredim dva, tri kroge po dnevni sobi ter kuhinji. Zavest se mi le počasi vrača. Kdo sem in kaj hočem? Spomnim se včerajšnjega načrta in po popitem čaju vendarle hitro odidem. Noč me vodi do deset minut vožnje z avtom, oddaljenega vznožja Homa. Parkiram in se zaženem v temo gozdne poti ,navkreber. Že prva strmina mi nažene sapo v pljuča. Čudim se. Le od kod sapa? Slednjo sem doslej čutil le tu in tam in še to le v visokogorju. Kaj se je zgodilo v minulih letih? Nekoliko zmanjšam tempo in začutim naravo, ki se počasi prebuja. Ptičji čivk je zmeren, nad vrhovi dreves se že vidi prvi odtenek svetlobe. Jutro je neustavljivo na poti. Zdaj nenadoma kakšnih petnajst metrov pred sabo zagledam lisico. Ustavim se. Lisica napravi nekaj korakov proti meni in takoj nekaj korakov proč od mene. Opisano ponovi še vsaj dvakrat. Zasmejem se in si rečem: »Prav tako zmedena si zvitorepka kot sem po nasilnem zbujanju bil zmeden jaz,«.
Končno se lisička odloči in krene s poti ter izgine v gozdu. Bližnje srečanje z repato lisico me vzradosti in veselo nadaljujem pot. Posamično ptičje petje se počasi spremeni v kakofonijo zvokov. Orkester je udaril crescéndo. Sonca sicer še ni, a ptice so že v polnem pogonu.

Nekaj pred peto zjutraj pridem do Dragovega doma, kjer zabeležim svoj vzpon in takoj odidem na vzhodno jaso pod poslopjem. Sedem s pogledom proti obzorju in dopustim, da me zvoki narave prevzamejo. Zaselki in mesta v dolini so kot na moji dlani. Tu in tam še poblisne kakšen žaromet, ki povsem nepotrebno osvetljuje skladišče v dolini. Nebo nad oddaljeno Konjiško goro začenja žareti. Ne mislim na nič. Samo sem. Samo čutim.
Sonce pokuka iznad hriba. Za hip poblisne le žarek, takoj zatem zagledam prvi krajec, ki nezadržno sili izza obzorja. Nekaj hipov zatem že vidim polni krog sonca,  Jutro je rojeno. Poletni sončni obrat je tu.

V tišini opravim Pozdrav soncu. Najbrž ta pozdrav poznate. Več asan (menjajočih se položajev telesa, ki jih menjujemo v šest sekundnih intervalih).
Hare, Krišna, Hare, Hare. Ne zameri mi moj krščanski bog, samo še zadnjo asani’o in vrnem se v tvoj objem.

Sonce me je uročilo. Mir se je naselil v mojo dušo. Kontempliram.
Po ne vem koliko časa miru začutim dotik boga sonca. Toplota je kot polucija zalila moja telo. Čutim kako najbolj drobne kapilare nosijo kri in toploto vse do najbolj oddaljenih prstov na nogah. Vstanem in se prav počasi pretegnem. Izpolnjen sem. Čas je za povratek v dolino. Jutro se je sicer šele začelo, a jaz kličem že zdaj:
What a day!