Izhodna strategija

Politika naše države je močno vpeta v rusko ameriški spopad, ki se odvija na tleh Ukrajine. V tem spopadu najbolj trpi ukrajinski narod, ki pod premočjo ruske oborožitve izgublja svoje najboljše sinove. Tudi žrtve med ruskimi vojaki in med plačanci, ki se borijo za interese organizacije NATO, niso zanemarljive. V političnem in ekonomskem pogledu, močno izgubljajo tudi vse evropske države. Vojna industrija, ki vojno servisira s proizvodnjo orožja ter ZDA so velik dobitnik te vojne.

Naša zunanja ministrica je tako rekoč v službi vojne organizacije NATO. Njena naloga je, da bo državah Balkana njihovim vladam nosi sporočila te organizacije. Vmes še tu in tam sporoča svetovni javnosti, da smo Slovenci v vojni z Rusijo. Zelo drzna, da ne rečem nespametna izjava. V vojnah, torej tudi v tej, se zgodi, da zmaga ena stran, druga pa je poražena. Za manjše države, oziroma strani, ki nimamo večjega vpliva na izhod vojskovanja je pomembno, da se zmagovalni strani ne zamerimo preveč.

Tu si privoščimo majhen skok v zgodovino in v čas II. svetovne vojne. Ena od struj v državljanskem spopadu med Slovenci (domobranci) se je tesno naslonila na sile osi in na Hitlerjev Tretji Reich. Svoje, nedvomno neumne odločitve domobranci niso preklicali niti po pozivu Velikih treh (Jalta, Teheran), ki so jim obljubili amnestijo. Neposredno po vojni so svojo katastrofalno odločitev in zakrknjenost plačali s krvjo in z nekajdesetletnim životarjenjem na družbenem obrobju.
Glede na gornji pouk, naša odločitev da igramo zavzeto nasprotnico Rusije, v tem rusko ameriškem spopadu, ni modra odločitev. Vem, da boste rekli, da imamo kot članica NATA obveznosti do te organizacije. To sicer drži, če bi bila katera od članic napadena od zunanjega agresorja. A to se ni zgodilo – celo nasprotno. ZDA kot vodilna članica NATA ni spoštovala obljube nekdanji Sovjetski zvezi, ki je dala v letu 1989 soglasje k združitvi obeh Nemčij. ZDA so obljubile, da vojne organizacije ne bodo širile proti mejam Rusije. ZDA se te obljube niso držale. Zdaj hočejo na vsak način pripeljati izstrelišča za atomsko orožje povsem na rusko mejo. Isto česar ZDA same niso dovolile Rusiji v kubanski krizi leta 1962. Na kaj takšnega Rusija v nobenem primeru ne more pristati. Zato Slovenija te organizacije, tem primeru ni obvezna podpirati.
Vsem razumnim ljudem je povsem jasno, da je naš politični razred pod velikim pritiskom močnih sil v ZDA in na evropskih izpostavah NATA. Oblike pritiska so različne – prepuščam vam, da sami ugibate kakšni možni načini za discipliniranje neposlušnih obstajajo. Vsled navedenega je jasno, da si odkritega nasprotovanje naš politični razred ne more privoščiti, moral pa bi malo krotiti svojo vznesenost in aktivistično podrejenost pri obkoljevanju Rusije.

Razlogov za to je več.

Prva je že omenjena prekršena obljuba NATA o neširjenju.

Druga je, da za podporo NATU naša vlada med ljudstvom nima brez rezervne podpore,

tretja je, da skozi pridružitev k sankcijam proti Rusiji ekonomsko izgubljamo, prekinjajo se desetletja dolgo grajeni trgovinski odnosi,

četrta je geostrateški položaj – Rusija bo v naši soseščini tudi še čez 100 in več let, in

peta je tudi precej verjetna možnost, da Rusija iz tega spopada izide kot zmagovalka. Malo prej smo lahko videli kaj se zgodi tistim, ki stavijo na napačnega konja.

Naši politiki (Golob, Janša in ostali) naj torej prosim nehajo na glas brati tisto kar jim napišejo v Bruslju in v State Departmentu in naj vzpostavijo tiho diplomacijo z Rusi.

Vsaj toliko, za začetek.