Ne zbiraj podatkov … in ne ustanavljaj delovnih skupin, če že vse veš.

Ne zbiraj podatkov … in ne ustanavljaj delovnih skupin, če že vse veš.

V kontekstu kolumne dr. Kebra (Dnevnik, Trojanski konj) čutim potrebo, da vse te zaplete in stranpoti našega zdravstvenega sistema osvetlim z enega drugega vidika, ki ga morda veliko ljudi ne vidi. Ne pozna kot pojav v naši »demokraciji« in v javnem, bolje državnem sektorju. Posebej pri odločitvah, ki vplivajo na zaslužke.

Dva problema bi rad pojasnil, kot ju jaz vidim na podlagi svojega znanja in izkušenj. Prvi je v sistemu zagotavljanja kakovosti, že davno izumljenim in standardiziranim v seriji standardov ISO 9000. Ta direktno ali izpeljano pravi, da »ne zbiraj podatkov, če jih ne misliš analizirati in ne analiziraj podatkov, če ne misliš (modro) ukrepati«. Naša država to počne v obratni smeri. Ukrepi, ki določenim odgovarjajo (zakaj le?), so določeni že pred vsemi analizami in vsem, tudi pomanjkljivim, podatkom navkljub. Praktično pomeni: mi bomo to in to naredili, zato potrebujemo ustrezne analize in na podlagi podatkov, ki nam ustrezajo. Podatke, ki nam ne ustrezajo, bomo ignorirali, podatkov, ki bi nam lahko škodovali, ne bomo zbirali ali jih skrivali, na teh podlagah bomo predlagali rešitve, ki nam ustrezajo in jih že vemo. Torej, ves proces pametnega odločanja je že v začetku zminiran. Gre še samo za taktiko prepričevanja javnosti, da delajo samo za naše splošno dobro.

Drugi so delovne skupine. Iz lastnih izkušenj v enem (zapravljivem) državnem podsistemu. Sem bil član en kup delovnih skupin, ki so sicer bile še kar dobro interdisciplinarno sestavljene, delovale pa večinoma povsem zgrešeno.
Delovne skupine se prevečkrat ustanavljajo samo zato, da se pokrijejo odločitve, ki že obstajajo, kot strokovne in kolektivne (da se skrije pravi avtor zgrešenih odločitev). Praktično to izgleda po sledečem: delovna skupina se (»namensko«) sestavi in sestane (enkrat, dvakrat, večkrat, nepomembno), predebatira problem, za katerega rešitev je ustanovljena, ponuja rešitve z vseh vidikov (ali pa ne, odvisno od (ne) ustreznosti sestave skupine), sestavi zapisnik. Naredi se zapisnik, ki je že v tej fazi lahko pomanjkljiv, odvisno od vodje delovne skupine, ki pa ni kdorkoli, ampak zaželena oseba z vrha odločevalcev. Pa manjkajo alternativni predlogi, pa manjkajo drugačna mnenja, »škodljivi« argumenti … Potem se vodja delovne skupine oglasi pri »šefu«, ki mu zapisnik še dodatno »popravi«, očisti nezaželenih vsebin (dobi tudi »usmeritve«, kako naprej in seveda kam ne). In ko dobiš v roke končno verzijo zapisnika sestanka delovne skupine, dobiš občutek, da tam sploh nisi bil.

Ja, in tako je zdaj s kolobocijo reforme zdravstvenega sistema. Prav tako, si upam trditi. Odločitve so že davno padle, zdaj gre za pokritje le-teh. Zraven še zavlačujejo (je dr. Slapšakova lepo opisala v Večeru – Daj nam danes) ki še dodatno tresejo zdravstvo. Da ja ne bo več drugega izhoda, kot že zamišljenega.
Za večino ne bo nič dobrega iz te zdravstvene reforme.

Morda kakšne kozmetične spremembe samo za preživetje drevesa z omelami in zaradi omel. Za zdravniško (zaslužkarsko) elito, zavarovalnice, dobavitelje … če ne boljše za njih, vsaj isto.

Jože Rotar, Dobriša vas