UKRAJINSKA VOJNA? VELIK POSEL ZA ZDA!
… o katerem naši osrednji mediji neradi poročajo. Ni zdravo vznemirjat javnost in ji vsajat dvome v upravičenost in smiselnost ravnanja Zahoda do vojne v Ukrajini, bolj, kot to že počnejo posamezna kritična mnenja, ki se tu pa tam javljajo v kakem časopisu ali na kakem ožjem krogu debatnikov. Ti nebodijihtreba so sitni in moteči kot podrepne muhe, a jim je pravico do svobodne besede težko odvzeti.
Toda vrnimo se k naslovu. State Department je pred dnevi objavil, da so ZDA v lanskem letu, torej v letu, ki ga je najbolj zaznamovala vojna v Ukrajini, izvozile orožja za 52 milijard dolarjev, 49% več kot lepo poprej. Najbolj »zaslužni« za tak velik poklon rasti njihovega bruto družbenega proizvoda, Nemčija, ki je od zaveznice čez lužo kupila tega blaga za 8,4 milijarde, in takoj za njo Poljska z maksi naročilom 250 tankov Abrams v vrednosti 6 milijard dolarjev. V vsoti ni všteto orožje, ki so ga Združene države neposredno dostavile ukrajinski vojski ali evropskim zaveznikom, kot lasten prispevek krepitvi obrambe proti ruski agresiji in ki torej ne sodijo k eksportu. »Manjše« nakupe, od vrednosti milijarde 200 milijonov do 380 milijonov dolarjev so si privoščile v tem času še Nizozemska, Finska, Litva, Estonija, Norveška, Belgija in Švica. Razliko je dal Američanom ostali svet.
Sočasno je industrijski kolos Lockheed Martin, največji ameriški proizvajalec bojni letal, sporočil pripravljenost dostaviti Kijevu najnovejše F16 ter pozval k temu nakupu evropske države podpornike Kijeva in dodal: »Prejemamo veliko naročil raket. Zremo v prihodnost z optimizmom«.
Če se komu vse to ne zdi pomembno je pač stvar njegove presoje in vesti, kar se mi kot očitek seveda lahko vrne, češ da nimam empatije do ukrajinskega naroda, ko ne verjamem da bo vso to orožje doprineslo k boljšim pogojem za povrnitev miru in za prihodnost – če si sposodim proizvajalca letal – v katero zreti z optimizmom. Vsekakor veliko pove o tem, komu je ta vojna v največjo korist. Pazimo, Poljska bo poslala svoje (nemške) Leoparde v Ukrajino, tako kot še nekatere druge članice Nata in EU, kar je tudi naš predsednik vlade pozdravil (super?!) a je že dala vedet da bo od Unije zahtevala povrnitev stroškov. Ergo, več bo tankov romalo na ukrajinsko bojišče, več bomo evropski davkoplačevalci poklicani poplačati vse to. Da, tudi mi , kljub temu da smo svojih, sicer starejših 30 tankov, Ukrajincem že podarili, »skladno z ustavnim določilom o zasledovanju politike miru in nenasilja« – naj mi bralka ali bralec sarkastičnega vzklika ne zameri!
No, in kot sem uvodoma poudaril, da naši osrednji mediji, v prvi vrsti TV Slovenija, neradi poročajo o vesteh v zvezi z vojno v Ukrajini, ki bi upravičevale kritične poglede do odločitev naših in bruseljskih oblastnikov do nje, oziroma do politike, ki jo vodijo ves čas od prvega dne Putinove »specialne operacije« in še prej, ugotavljam, da ves trud, ki ga dober del civilne družbe vlaga v podporo resetiranju RTVja po sovražnem prevzemom Janševih ljudi v prejšnjem mandatu, oziroma vračanju zlasti televizije k neodvisnosti od politike in visoki profesionalnosti, ostaja dokaj nepoplačan. Na začetku vojne smo v Odmevih še videvali profesorje, (Bojka Bučarja, Bogomila Ferfilo, Rudija Rizmana, Antona Beblerja, pa še koga…) ki so pojasnjevali genezo in odgovornosti zanjo in ob obsodbi Putinovega ukaza, kazalce uperjali tudi na Washington in Bruselj, pa nekdanjega predsednika Republike Danila Turka, ki je eksplicitno govoril o porušenih varnostnih razmerjih v Evropi s širitvijo Nata na vzhod in kazal na nujnost novega dogovora o evropski varnostni arhitekturi. Pojavili so se enkrat, v nadaljevanju konflikta nič več. Vmes še vest in kaka izjavica o tem, da so bila pisana pisma, s toliko in toliko podpisi, ki so pozivala vlado k drugačnemu, bolj mirovniško naravnanemu pristopu k tej krizi. Danes videvamo samo še domnevne eksperte za vojaške veščine, oborožitvene sisteme in vojaško moralo, ki nam povedo kako bodo najsodobnejši nemški in ameriški tanki (Leopard in Abrams) vzpostavili nova razmerja moči na bojiščih ter pomagali Ukrajincem odgnati okupatorja in kako je ključno pri tem, da zahodni zavezniki ostanejo enotni in odločni obračunat s »pošastjo« Putinom do konca. »S ponavljajočimi grožnjami, o možni uporabi jedrskega orožja nas Putin skuša samo zastraševati – je dejal »velik stručko« Jelko Kacin v petkovih Odmevih – a trčil je v našo enotnost in mu to več ne uspeva«. Bedno ga je bilo poslušat, skupaj z nekdanjim načelnikom General štaba Slovenske vojske, Dobranom Božičem, ki ga ni »popravil« niti pri vejici. Povsem enotna v vsem! Gostila ju je Tanja Starič.
Sprašujem se in urednike ter voditelje TVja sprašujem, ali bomo še kdaj slišali kak nasproten, polemičen glas? Ali bomo še naprej korakali enotni doma in v EU, vse do pogube in, Bog ne daj, nepovrata?
Vsakega posla je enkrat konec. In ameriških poslov je veliko pred koncem. Za zdaj jim ostaja še orožarska industrija. Ki prodaja orožje po predhodni “pripravi terena” oziroma trga. Ampak tudi te bo enkrat konec. Zakaj? Ker to isto sranje proizvajajo tudi drugi. In vedno boljše in ceneje. Kot tista zgodba o pogovoru Američana z enim afriškim voditeljem, da bi njegova država mora kupiti G5, ali kaj že, od ZDA, ker Kitajci bodo s svojo ponudbo špijunirali. Pa odgovori afriški voditelj: res je, oboji špijunirate, ampak so pa cenejši od vas!