Te dni so na enem izmed kanalov vrteli film Stevena Spielberga, Zamolčani dokumenti. Tom Hanks in Meryl Streep sta mojstrsko odigrala odigrala glavni vlogi. Zgodba sega na začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Redakcija Washington Posta se dokoplje do zaupnih dokumentov, ki nedvoumno kažejo, da so različne ameriške vlade že celo desetletje seznanjene s študijo, ki jasno kaže da ZDA v vojni z Vietnamom ne morejo zmagati. Ta študija tudi opozarja na zločine ameriških vojaških sil nad Vietnamci. A so prav te vlade kljub znanim dejstvom nenehoma pošiljale velike kontingente svojih vojakov na azijska bojišča. Mnoge tudi v smrt.
Nixonova vlada je na vsak način hotela preprečiti objavo dokumentov, pri čemer se je sklicevala na tajnost in opozarjala, da bo razkritje škodovalo interesom ZDA. Redakcija časopisa in lastnica Washington Posta sta se diktatu vlade uprla in se spustila v pravno bitko, kljub temu, da bi bil v primeru poraza na sodišču, ogrožen obstoj časopisa, kakor tudi eksistenca vseh zaposlenih.
Zmagala je časopisna stran, eden izmed sodnikov je odločitev sodnega senata pospremil z besedami: »Ustanovitelji države so dali tisku vso svobodo, da lahko opravlja svojo demokratično vlogo. Tisk mora služiti državljanom in ne državnikom.«
Kako je s svobodo tiska in drugih medijev v ZDA danes, dobrih 50 let kasneje? In kako je drugje po svetu? Zakaj so naši kabelski operaterji ukinili kanal »Rusija danes«. Zanima me kaj imajo k vojni v Ukrajini povedati Rusi.
Posamičnih lastnikov medijev ni več. Obstajajo le še medijski mogotci s koncentriranim lastništvom. Politika medijev se vodi iz enega centra. Takšen, romantičen spopad Davida proti Goljatu kot v omenjenem filmu, danes ne bi bil več mogoč, lastniki danes zadeve ne bi pustili tako daleč – pred sodišče. Pa tudi sodišča danes odločajo drugače. Julian Assange, ki je razkril imperialno zločinskost ZDA, zelo bolan umira v angleških zaporih. Snowden, ki je pokazal, da ZDA vohunijo celemu svetu se pred visokimi kaznimi skriva v Rusiji. Etc.
In kako je v Evropi? Še konec 19. stoletja je bila moč demokratične javnosti tolikšna, da je lahko prisilila vlado, da je v aferi Dreyfus (francoska vojska je s ponarejenimi dokazi obdolžila vohunstva judovskega častnika), popustila in po krivem obsojenega rehabilitirala. Centri moči v Bruslju, danes česa podobnega ne bi dovolili. Celo v Evropskem parlamentu je 99 % vseh poslancev vzelo imuniteto grški poslanki obdolženi korupcije (afera Katar), brez da bi bili parlamentu predloženi kakršnikoli dokazi. Sic!
Kako je s svobodo medijev v Sloveniji? Se vodilni in novinarji slednjih – po vzoru Washington Posta pred 50 leti – zavedajo, da je njihovo poslanstvo služiti državljanom in ne lobistom in njihovim interesom. Je kdo od odgovornih v naših medijih, na pritiske od vsepovsod, že vzkliknil: »No pasarán«? Tudi za ceno lastne kariere. Ne upam si ugibati.
