z ozirom na njihov nastanek in uporabnost
Marcialne (vojne) tehnike
Športno tekmovalne tehnike
Demonstracijske tehnike
Folklorno paradne tehnike
Marcialne karatejske tehnike, kakor tudi športno tekmovalne karatejske tehnike imajo skupne gibalne korenine.
Biomehanični – pliometrični proces s katerim ustvarjamo udarno silo, ki je temeljni cilj in sam smisel karateja, je pri obeh aplikativnih oblikah karateja enak. Razlikuje se le v jakosti delovanja na nasprotnika in pri izbiri vitalnih točk.
Pri športno tekmovalni uporabi, kinetični impulz zaustavljamo tik pred nasprotnikom, oziroma ga v kontrolirani obliki apliciramo v omejeno število vitalnih točk na nasprotnikovem telesu. Naš cilj ni poškodovanje nasprotnika, ampak le videz dominacije nad njim.
Pri marcialni uporabi karateja, kinetičnega impulza ne zaustavljamo, ampak ga apliciramo z različno jakostjo, z ozirom na nevarnostno situacijo. Tudi izbira točk v katere ciljamo mora biti po enakih kriterijih (kot v prejšnjem stavku). Če ocenjujemo, da nevarnost ni velika in da bo nasprotnik takoj doumel svojo borbeno podrejenost ter prenehal s svojo agresivnostjo, uporabimo le kratek vdor. Slednjega povečujemo z ozirom na stopnjo naše ogroženosti ali ogroženosti tistih, ki jih branimo. V skrajnem primeru (obramba pred terorističnim napadom) nam zakoni dopuščajo uporabo tehnike v najmočnejši različici, tudi če pri tem napadalca resneje poškodujemo in s tem tudi onemogočimo.
Za uspešnost v boju sicer popolna tehnika ni dovolj. Pri tem moramo biti pozorni tudi kdaj napademo in pri tem čim dlje skrivamo našo namero, da lahko presenetimo nasprotnika. Oziroma moramo predvideti trenutek njegovega napada, da ga s pravočasnim protinapadom lahko zaustavimo. Odločitev, kdaj bomo napadli sodi v polje taktike. Izbor tehnik s katerimi se bomo lotili nasprotnika spada na področje strateške priprave na boj. .
Demonstracijske tehnike,
so tiste, pri katerih z razbijanjem opek, lomljenjem desk in podobnega, demonstriramo moč karateja. Taktičnih omejitev tu ni, izvesti moramo le popoln kinetični val in ga preko ekstremitete prenesti na ciljani predmet.
Folklorno paradne karate tehnike
so tiste, iz katerih so sestavljene kate. Kate so koreografije karatejskih tehnik, in so tisočletja služile kot edini »zapis« tehnik posameznih mojstrov karateja v preteklosti. Pri učenju in izvedbah kat veljajo navodila, ki jih dajejo najvišje avtoritete posameznih karatejskih šol. Kajti drugih načinov preverjanja ni. Garancij, da se kate izvajajo natančno po zamislih njihovih ustvarjalcev seveda ni. Bržčas, se kate pri vsaki generaciji prenosa v detajlih spreminjajo. Spreminjajo se tudi generalno. Ustanovitelj modernega karateja Funakoshi na primer, je povsem spremenil nekdanje to-tejeve kate. Zato v resnici ne moremo govoriti o karatejski tradiciji, ampak o permanentni spremembi. Vse do današnjega časa. Paradne karate tehnike niso vedno dosledne pri uporabi pliometrije, zato pri nekaterih njihovih tehnikah ne moremo zatrditi, da bi tudi v praksi bile učinkovite. A slednje tudi ni namen kat. Pri izvedbi kat gre bolj za videz borbe z namišljenimi nasprotniki. Za sentiment nad dolgo razvojno potjo udarjalnih borilnih veščin.
Klasična poza iz mnogih kat, ki po trditvah tradicionalistov demonstrira karatejske principe. V realni borbi kot tudi v športni borbi bi se nam s takšno pozo slabo pisalo. Širok stav upočasnjuje štartno sposobnost borca, povsem odprt gard pa omogoča nasprotniku neoviran dostop do vitalnih točk na telesu borca na tej fotografiji.
___________
Naslovna fotografija kaže karateko z modrim pasom, ki je izvedel mawashi geri. Karateka z rdečim pasom je tehniko uganila in se z vstopom v klinč položaj izognila impaktu. Bodite pozorni na levi podlaket s katerim nadzira napadajočo nogo. Z desnico je prešla v napad, a je bila s strani nasprotnika delno zaustavljena. Ustavimo se prav pri tej blokirani roki. Če bi “modri” vzgajan po tradicionalnih principih, bi imel levico (roko s katero se je ubranil), spuščeno na boku. Iz pokazane tehnike je moč soditi, da sta oba mlada borca vzgajana v modernem, športnotekmovalnem duhu. Stilska normiranost ni zelo opazna.
