Potovanje v svet presežkov
človekovega srca in njegovega uma.

Trnovo

smo izbrali kot osrednji, krajevni cilj naše male ekskurzije. Če se osredotočimo le na zgodovino nekaj zadnjih stoletij je bilo Trnovo, vas na obrobju Ljubljane, katere prebivalci, njihove ženske, so oskrbovale ljubljansko tržnico z zelenjavo. Predvsem s solato. Imeli so celo svojo vrsto solate, Trnovska ledenka so ji rekli. Seveda se je v tej vasi dogajalo še marsikaj drugega, a o tem kasneje.
Naša vodička Saša nam je zaupala pikanten detajl o odnosih med Trnovčani in Krakovčani, ki so živeli vsak na svoji strani Gradaščice, potoka ki je ločeval obe vasi. V tem potoku so ženske obeh vasi prale umazano perilo. Prale so ga v dobesednem in v prenesenem pomenu. Med pranjem perila so se perice preko potoka obkladale z obtožujočimi pridevniki. Izkazovale so si ljubosumje, če so njihovi moški pogledali za kakšno privlačno žensko z drugega brega. Svoj srd so podkrepile s ploho slabšalnih besed. Bržčas je moralo biti zelo zabavno. Za nepristranskega opazovalca seveda. Rumene novice so se s tega mesta razširile povsod po vasi. Šlo je za pravo prehodnico današnjega rumenega tiska.

Danes je Trnovo, četrtna skupnost mesta Ljubljane.

Zdravilna moč pisanja,

je ime literarne delavnice, h kateri smo pristopili nekaj mesecev pred našim, zgoraj omenjenim »izletom«. V nekaj »zoom« srečanjih in na enem srečanju v živo, smo pod Nadinim vodenjem[1], obravnavali terapevtske moči pisanja.  Z različnimi literarnimi vajami smo bogatili našo sposobnost ustvarjalnega pisanja.  Za vajo je vsak od nas napisal kakšen tekst.  Za drugi del našega uka in našega ustvarjanja smo načrtovali literarno umetniški izlet. Staknili smo glave skupaj in se na Sašin[2] predlog odločili za Trnovo in iz tega kraja bivajoče umetniške ustvarjalce.  Pri iskanju ustreznega datuma za naše popotovanje je bil ustrezen že drugi datum.  Prvemu smo se zaradi napovedane velike vročine odpovedali.   Zadnjo julijsko soboto v letu 22 smo torej takoj po zajtrku krenili . .

Proti Ljubljani

Savinjski del izletnikov, Nada, Lidija, Darja in jaz, smo se na, ne prevroč dan, strpali v Nadin avto in na juriš proti Ljubljani.  Izletnice, ki so bile v večini in po naključju (?) vse  učiteljice, so hitro kot se le da, začele s klepetom.  Obravnavale so pomembne obrobnosti.  Nisem se našel v omenjenih temah zato sem se iz tega omrežja poskušal izklopiti. Pri tem nisem bil najbolj uspešen.  Tu in tam mi je v zavest vendarle vdrla kakšna beseda iz oblaka gostobesednosti, ki me je obdajal.  »Kolo . . . defekt, . . počitnice, . . . ona je rekla, . . . sem ji povedala, . . . kvantna fizika, . . ., nemogoče, tega ne morem verjeti, . . ., Pašman je zakon, . . . , rada sem dol, . . . potem smo vsi eno zapeli, . . ., nismo reklamirali, . . . «

Rumena lučka za gorivo je gorela in bil sem edini, ki ga je to dejstvo skrbelo. Zalotil sem se, kako z napenjanjem trebušne predpone poskušam razbremenjevati avto in prispevati k nižji porabi goriva.  

Saj poznate analogijo? Če napenjam jaz, bo okolje okoli mene sproščeno. Po športnem modelu, ki je moja specialnost, (najbrž lahko sami opazite, da sem malce obremenjen s tem) velja, da lahko mišico (agonist) napenjam, le če hkrati nasprotno mišico (antagonist) istočasno sproščam. Ta proces seveda teče samodejno.

V  tem kaotičnem okolju pridemo do željenega cilja.  Močno sem se oddahnil in sprostil trebušno prepono, ne bo mi treba porivati.

V lokalu Lolita

v Trnovem  se namestimo okoli treh okrašenih mizic. Naša gostja Maja Gal Štromar je prišla le nekoliko kasneje.  Pravi sonček je! Pozitivna energija, ki jo oddaja je razorožujoča. Nada, ki je vodila pogovor je predstavila Majin ustvarjalni opus, kasneje je še umetnica sama marsikaj povedala o svojem, literarnem, igralskem, pedagoškem in še marsikaterem drugem udejstvovanju. Počutil sem se krivega, ker za to, multipotentno umetnico še nisem slišal.  Moram vsaj zdaj, post festum, raziskati vse kar se da prebrati v zvezi z njo.

Ko sem kasneje doma prečesaval internet in se obširneje seznanjal z njenimi stvaritvami, sem hudomušno pomislil, da najbrž potrebuje vsaj dva moška, da sta ji kos.  Moja nagnjenost k vizualiziranju mi  je ob tem ušla v smer, v katero ne bi smela uiti.  Zardel sem in se prisilil misliti na nekaj drugega.

Začel sem brati Majino knjigo, 7 kg do sreče in se po nekaj deset prebranih, duhovito in zabavno napisanih straneh, ustavil in se zamislil.  Neverjetno je, kako se miselni svet moškega in ženske razlikujeta med sabo. Maja je s pomočjo junakinje romana, Mare ob srečanju s problemom naredila celo dramo.   In jo opisala na nekaj deset straneh.  Ali skozi celo knjigo? Fantastično! Le kako ji uspe? Le kako lahko tako na široko razmišlja in se o tem bogato razpiše?

Pomislil sem, kako bi v podobni situaciji ravnali moški?  Kako bi odreagiral jaz? Z veliko verjetnostjo bi jih, še isti hip poslal v deželo vaginic in vagin ali pa bi v nekaj minutah naredil prehranski načrt in potem bi nehal misliti na to.  Zanesljivo moški ne bi zmogli cele knjige napisati o tem. Iskreno se čudim, kako ženske in moški, ob vseh teh medsebojnih razlikah sploh uspemo kdaj pa kdaj (v nekaterih primerih celo več kot kdaj pa kdaj) skupaj skočiti med rjuhe, kaj šele, da bi se odločali za skupno življenje (vse dokler naju smrt ne loči).

Ura ali dve dolg pogovor je kar prehitro minil.  Osredotočenost nikomur izmed nas ni padla niti za hipec.  Maja Gal Štromar, moj – naš – poklon!!!

Naša gostja Maja Gal Štromar (z leve) in Nada Mulej, sogovornica. Foto: Saša Božič

Saša je za nadaljevanje naše literarno umetniške ekskurzije priskrbela gosta presenečenja.   Spoštovanega Antona Koščaka, pravnika, knjižnega managerja in založnika.   Po zabavnem uvodu nam je Anton razkrival založniške skrivnosti, Nizal je, nam doslej neznana dejstva o naših, tudi najpomembnejših knjižnih ustvarjalcih.  Najbolj veseli smo bili vpogleda v svet Vitomila Zupana.  Pa tudi mnogih drugih.   Ja, Anton Koščak je prava enciklopedija naših literatov.  Nismo mu pa dali priložnosti, da bi še kaj povedal iz zgodovine Trnovega, čeprav se je na to temo posebej pripravil.  Za nameček je iz svojih založniških zalog, še vsakemu od nas podaril Malavašičevo knjigo, Večni ženin.

Kasneje, ko sva z Antonom na napačnem kraju čakala preostale izletnike, sva imela čas, ki sva ga izkoristila tako, da me je založnik inštruiral o mnogih pomembnih dejstvih, ki jih moram upoštevati, če želim uspešno izdati knjigo  Hvaležen sem mu.  Od danes tudi z večjim spoštovanjem gledam na založniško dejavnost.  Založnik in njegov urednik morata imeti izjemno širino. Sposobna morati biti pri prepoznavanju avtorjeve genialnosti ali vsaj nadarjenosti. Hkrati pa morata dobro oceniti družbeno stvarnost in vedeti, če so ljudje takšno »genialnost« sploh pripravljeni sprejeti?  In znati morajo odločno reči ne, če avtor ponudi tekstovni zmazek. Za napisano založniki tudi nosijo pravno odgovornost.  Da o materialni, če zavozijo projekt, sploh ne govorim.

Čas je bil, da dvignemo zadnjice in odidemo na novo destinacijo.

Plečnikova stanovanjska hiša,

je postala naslednja točka naše kulturne bogatitve.  Njegovo ime in njegove stvaritve tako doma in v tujini so  nas – vse udeležence –  skozi medije spremljali vse življenje.  S precej vznemirjenja smo vstopili ter se pod vodstvom vodičke – poznavalke Plečnika, sprehodili skozi njegovo hišo.    Z nekoliko zadrege pa čeprav »post mortem«, smo vdirali v njegovo intimo.  Presenetila nas je askeza, ki jo udejanjal skozi svoje stvaritve in s katero ni prizanašal niti sebi.   

Zanimiva je bila sprejemnica v kateri Plečnik vzpostavljal relacije med različnimi obiskovalci.  Z nekoliko dvignjenega mesta v avli je čakajoče obdržal na razdalji in jih nagovoril.  Veliko jih že po kratkem pogovoru odslovil.  Druge zopet, prijatelje in druge bližnje, je povabil globje v svoje sobane.  Pogosto v kuhinjico poleg avle. Vendar so slednji bili redki.   

Asketska spalnica in po meri izdelano pohištvo,  Kopalnica z bano in s posebno podlago za knajpanje. Tudi v spalnici je imel Plečnik mizico z najnujnejšimi pripomočki za zabeležko arhitektovih idej, ki mu lahko vzniknejo tudi ob najbolj neprimernem času. Luč nad arhitektovo posteljo je kazala, da je ustvarjalec rad bral pred spanjem. Po stopnicah se vzpnemo nadstropje više v mojstrovo delavnico.  Okrogla soba s po meri izdelanim pohištvom. In velika miza z najrazličnejšimi risarskimi pripomočki.  Poleg mojstrovega stola sta bila ob mizi še dva stola za svoja dva najboljša študenta s fakultete na kateri je predaval arhitekturo.  Jože Plečnik je imel tudi bogato knjižnico.

Skozi zimski vrt vstopimo na prostran letni vrt z veliko trato, z gredicami polne vrtnin in z velikimi drevesi, ki so v poletnih dneh Plečniku nudile obilo sence. Živa meja  je Plečnikov vrt na severu ločevala od Trnovske cerkve. Ob tej meji sta se s trnovskim župnikom in prijateljem Šaleški Finžgarjem prepirala, oziroma sta imela učene dispute.

Plečnikovo življenje je bilo  bogato in ustvarjalno. Ure in ure bi lahko poslušali o njem.   Vendar je napočil čas za

Trnovsko cerkev,

ki nas je  impresionirala s svojo drugačnostjo. S prepoznavnostjo. Nisem povsem prepričan v čem je ta drugačnost, a zdi se mi, da gre za razmerje med širino in globino cerkve.  Razmerje v prid globine je v primeru te cerkve  manjše, kar jo menda dela drugačno.  Vstopimo in sedemo. Gospod župnik pridejo zelo kmalu.  Najprej nam malo pridigajo preko mikrofona, kasneje pa pridejo bliže h klopem in pogovor poteka v intimnejšem vzdušju. 

Župnik Tone Kompare, ki jih šteje že preko 70 je samonikla osebnost.  Na restriktivne ukrepe v zvezi s koronskim diktatom se je uprl . Odzval se je tudi s knjigo, zaradi katere je bil oštet  od samega metropolita.  A se ni dal.  Kar odpustite me, povedanega ne umikam.  A Cerkev, ki ob več kot 2000 slovenskih cerkva in ob manj kot 800 duhovniki, ni več v stanju, da bi lahko umikala neposlušne duhovnike.

Gornje sporočilo, ki so nam ga gospod župnik podali, je vredno, da se ustavimo ob njem.  Še več, vredno je da ga uporabimo tudi mi.  Če pridemo do spoznanj, ki so sad našega globokega premisleka, je vredno, da se za ta spoznanja borimo, in ne, da popustimo na račun ljubega miru.  Ne, na ta način ne bomo naredili družbe okoli sebe boljše.   V knjigi »Kako sem postal čudak«[3] gospod župnik opisujejo, kako se je potrebno boriti za resnico, tudi če te družba ob tem obtožujoče gleda.  Nekoč bodo že spoznali.

Preden smo odšli je Lidija prebrala Prešernovo pesem v kateri piše o čustvih, ki so izraz pesnikove globoke vznemirjenosti ob prvem srečanju s Primicovo Julijo[4], prav v tej cerkvi.  Jaz pa sem prebral odlomek iz župnikove knjige. Odlomek, ki se me je globoko dotaknil.

Feministično gibanje – v resnici gre le za deset ljubljanskih intelektualk z velikim vplivom na »mainstream« medije – se pri svojih zahtevah za današnje »pravice« žensk sklicuje na preteklo marginalizacijo žensk.  Na patriarhalnost nekdanjih časov. Pri tem pozablja na družbeno in naravno stvarnost. Ženske 19. in prejšnjih stoletij so preprosto morale hitro rojevati, če naj se človeštvo ohrani (glej opombo 4).    Takšen je pač bil kontekst časa v katerem so živele.  Tudi moški so morali za sedem let na vojno, ker je bil takšen kontekst časa v katerem so živeli. Mnogi moški, vojaki, se niso vrnili niti živi, niti mrtvi. Preteklost in sedanjost v moralnem pogledu nista neprimerljivi.

Čemu se torej izpostavljajo ženske kot »problem« posebne kategorije? Trdim, da nepotrebno. Vsi ljudje smo enakopravno zajeti v splošnih postavkah, ki govorijo o človekovih pravicah.  Tudi geji, lezbijke in vse podvrste, ki jih resnici na ljubo, ne znam vseh našteti na pamet.

Par kritičnih besed so gospod župnik spregovorili tudi o slavnem sovaščanu, pisatelju Dragu Jančarju, ki ob vsej pisateljski genialnosti vendarle poseduje zelo opazne značajske pomanjkljivosti.  Imponiralo mi je.  Podoben instinkt o tem avtorju sem imeli tudi  sam, pa čeprav nisem imeli toliko informacij, ko jih imajo gospod župnik.

Zunaj cerkve smo videli edini most, ki je širši kot daljši in hkrati je edini most na svetu, na katerem rastejo drevesa.   Plečnik – ne more biti drugega!!!

Botanični vrt,

kamor smo prišli s sprehodom ob Gradaščici in Ljubljanici

Ljubljanica pred Plečnikovo “predelavo”

smo v precejšnji meri prezrli. Izkoristili smo le prijeten ambient parka pred Botaničnim vrtom, kjer smo imeli čas za kontemplacijo in za pisanje o vtisih današnjega dne.  Svoje, pravkar napisane sestavke smo prebrali in jih komentirali. Doma jih bomo »likali«  do neprepoznavnosti!  

Seveda se šalim,

Likali jih bomo vse dokler ne bodo primerni za javno objavo.

Po narejeni »šolski nalogi« smo se skozi Prule sprehodili vse do zanje točke v našem načrtu.

Pri Škofu,

gre za gostilno s tem imenom, kjer smo naredili »likof«.  V sproščenem pogovoru smo šli skozi vse današnje presežke. Splačalo se je. Ob ljudeh z bogatim ustvarjalnim obsegom smo tudi mi postali notranje bogatejši in upam tudi ustvarjalnejši.   Sklenili smo, da se ob podobnih trenutkih še srečamo.  Okusna večerja je poskrbela  še za, bolj zemeljske zadovoljitve. Receptorji iz našega želodca so s pomočjo endorfinov poslali v našo čutno zavest izraze globokega zadovoljstva.  

Morda je to prava formula za srečo: »Malo duhovno, malo meseno«.  

Do podobne ugotovitve je prišel tudi Evald Flisar v svojem, Čarovnikovem vajencu. Saj se še spomnite, ta roman je založila Pomurska založba, kjer je bil naš skriti gost iz Lolite, Anton Koščak, zaposlen kot menager?

Barbara, Mojca, Darja, Lidija, Nada, Marjana in Saša, hvala vam.  Vidimo se na naslednjem »zoomu«, kjer pričakujemo še tiste, ki so danes manjkali. 

[1] Nada Mulej, profesorica slovenščine iz firme Sledi

[2] Saša je v življenju počela že marsikaj, med drugim je tudi turistična vodička

[3] Knjiga je bila odziv g. župnika na omejujoče ukrepe, ki jih je predpisala Cerkev.  Gospod Tone je namreč bil mnenja, da bi Cerkev morala voditi svojo linijo in ne se podrejati temu kar velja za civilni svet.

[4] Z današnjega zornega kota se nam zdi pesnikovo ravnanje, glede na Julijinih 13 let, moralno neprimerno. A ne pozabimo, smrtnost je bila pred skoraj 200 leti bistveno zgodnejša kot je smrtnost danes.  Če smo človeški rod hoteli ohraniti je bilo z rojevanjem in nasploh s spolnim ciklom potrebno pričeti kolikor hitro se je dalo.