Nobenega dvoma ni več, svet je pod vplivom neoliberalnih sil padel s tečajev. Po padcu socializma v letu 1990 – ja socializma – precejšen del sveta je bil socialističen in ne komunističen kot zdaj skoraj vsi po vrsti zmotno govorijo. Komunizem je bil zgolj projekcija za prihodnost.
Po omenjenem letu je ostal le še en družbeni sistem – v smislu produkcije sicer zelo učinkovit – kapitalizem. Bil je brez konkurence in mu lepega obraza ni bilo potrebno več kazati. Najprej počasi in potem čedalje hitreje se je kapitalizem izrojeval v vedno slabše različice samega sebe. V korporativizem, v hrematizem, v . . . Svetovno bogastvo se je čedalje bolj koncentriralo v roke zelo, zelo majhne peščice ljudi. Tako zelo majhne, da so se med sabo skoraj vsi že lahko poznali in so se lahko začeli dogovarjati. Ogromna kapitalska in posledično politična moč je dala tem ljudem status boga /Glej Harrari, Homo Deus/. Prevzel jih je občutek, prepričanje, da lahko kljubujejo naravi in kreirajo svet po svojih zamislih. Seveda je le iluzija, da človek generalno gledano lahko kljubuje materi naravi. Lahko sicer sproži uničenje, lahko začne vojno, a ko se proces začne, ga po volji tudi še tako bogatih, ni mogoče več ustaviti. Propad se ustavi sam, a šele takrat, ko bodo porabljeni vsi potenciali udeležencev v spopadu. Rezultat bo takšen, da ne bo po volji nikogar – tudi tistih ne, ki so ta proces začeli.
Plimni val – cunami ki je nastal kot posledica padca sveta je sprožen in z zamikom bo pljusnil ob vse obale sveta. Ko narodi in ljudstva sveta, opazujemo boj velesil – skozi spopade med Rusi in Ukrajinci – imamo občutek, da je vojna tam nekje daleč in da se nas ne tiče – kot naj se nas ne tikalo dogovarjanje velikih v Davosu. A takšno sklepanje je žal le grenka iluzija. Cunami nas bo zadel, pred njim nas ne bodo obvarovali svetovni voditelji, niti naši voditelji niso tega sposobni, tudi če bi slednje hoteli. Na nas je, na nas posameznikih, na sosedih in na nas članih širše skupnosti, da ocenimo, kaj je zares pomembno za kvalitetno preživetje. In zavarujemo tiste resurse. Saj veste, denarja ne moremo jesti.
Vlada, ki smo jo imel zadnji dve leti je mesarila po financah – stotine milijonov evrov je izginjalo kot po tekočem traku. Za primer vzemimo oklepnike – artikle z visoko stopnjo amortizacije. V nekaj letih se bodo iztrošili, poškodavali in izginili v eksplozijah nekje na tujih boriščih. In nobene nove vrednosti ne bodo ti oklepniki dali. Če bi isti denar – 350 milijonov evrov – dali v zagon samooskrbe. Le predstavljajte si kakšno dodano vrednost nam bi to prineslo. Kaj pa naša nova vlada? Ali bo servis državljanov ali pa bo premier Golob po prvem obisku Bruslja spremenil svojo paradigmo in bo postal sluga velekapitala kot so to postali vsi dosedanji premierji? Odgovor je bržčas znan.
Ne čakajmo ljudje na Bruselj, ne čakajmo na to kar bo dal Golob od sebe. Vzemimo svojo usodo v svoje roke. Jeseni se bodo naše težave okrepile. Skupno bodo udarile koronska, prehranska, begunska in vsaj še, energetska kriza.
