Teorija zarote

Pojem teorije zarote se vedno pogosteje omenja v zvezi s skepticizmom, ki ga čedalje večja množica ljudi izraža ob protikoronskih stališčih »stroke« in vlade (ne le naše).

Dvomljivce je celoten medijski »mainstream« uvrstil med teoretike zarote – v slabšalnem smislu. V ljudi, ki verjamejo v imaginarno. Na ravni razprave tistim, ki se jih uvršča med le-te teoretike, niti ni dopuščeno pristopiti k debati in v medije. »Teoretikom« ostanejo le družbena omrežja. Psiholog Roman Vodeb zna povedati, da so teoretiki zarote »nastali« že v svojem otroštvu zaradi nerazrešenih problemov, ki izvirajo od očetove avtoritativnosti. Skratka »teoretiki zarote, so slabšalno determinirani že pred debato samo.

A vendar zarote obstajajo tudi zares, ne glede na vsiljen dvom glede zarot. Naj omenim najbolj znano – Zaroto zoper rimskega cesarja. Gaja Juliusa Cezarja so ubili na podlagi poprej pripravljene zarote. Seveda se mnoge stvari zgodijo tudi spontano. A ko človek išče odgovore na pomembna življenjska vprašanja ter pri tem enega za drugim ovrže najbolj verjetne scenarije. Ker pač imajo šibke točke, potem lahko pomisli tudi na možnosti zarote. Pri pojavu korone se nam dogaja prav to, kar je bilo povedano v uvodu. Razlaga korone in ukrepi proti njej so od samega začetka povsem enodimenzionalni. Govori se o bitki proti koroni, o premaganju korone in podobne vojne sinonimke, katerih namen je v nas prebuditi upanje v končno zmago. Navzlic temu, večinskemu prepričanju mnogi, katerih glas se v javnosti ne sliši, menijo da se proti koroni ni mogoče boriti. Največ kar se da je, da se ji poskusimo prilagoditi. Dosedanji ukrepi zaprtja, korone niso izkoreninili. Očitno je, da ima korona svoj tempo in da na njen tempo naši ukrepi ne
učinkujejo. Poslušajmo torej tudi glas tistih, ki predlagajo drugačno strategijo.

V drugi točki bi hotel izpostaviti medijski stampedo. Debelo leto smo izpostavljeni ogromni količini koronske polucije. Najbolj udarni mediji – televizije – so svoja poročila tričetrtinsko zapolnila z enoznačnimi protikoronskimi vsebinami. Razlike med mediji, opozicijo in koalicijo so zgolj kozmetične. Cepljenje, testiranje, sledljivi programi, cepilni potni listi je nekaj kar mora biti. Dvom v vse to, je malodane bogokleten. Kdor se diktatu ne bo uklonil, ne bo mogel dostopati do zdravstvenega varstva, ne bo mogel potovati, se ne bo mogel izobraževati, itd. Svobodne izbire ne bo več. Vse to je doseženo, po mnenju mnogih, z metodami in orodji za obvladovanje psihologije množic. Tisočkrat ponovljena laž se bo prijela kot resnica. To so vedeli Machiavelli, to je vedel Goebbels, to je vedel Džerdžinski, to je absolviral Trump in to dobro obvlada tudi naš Janša. Prav o tem sta pisala tudi Orwell in Huxley. Kaj ob tem lahko naredimo navadni smrtniki? Prvi korak je že, da dosledno izključimo informacijske oddaje na tv. Da bodo lahko naši možgani malo manj obremenjeno »zadihali«

V naslednji točki bi rad spregovoril o »stroki«. Našo »stroko« ohlapno predstavljajo zdravniki, virologi, epidemiologi in morda še farmacevti. In tu se že konča. Pa se ne bi smelo. Epidemija korone je globalen in vseobsežen pojav. »stroka« bi v svoji sestavi morala imeti še antropologe, sociologe, ekonomiste, psihologe, zgodovinarje. In iz njihovega dialoga bi se šele lahko pokazala prava smer našega sobivanja s korono. Poleg tega imamo nekateri do zdravnikov (naši osebni – družinski zdravniki so tu izvzeti) še en (ad hominem) pomislek. Mnogi namreč mislimo, da zdravnikom in drugim z močno nadpovprečnimi plačami ni za verjeti. Grenko izkušnjo – potrditev – imamo v parlamentu s stranko SMC in Desus. Za dosti manjši denar so omenjeni podpisali »pakt s hudičem«. In imajo v primežu vso Slovenijo. Če zdravniki
želijo, da bi jim verjeli, se bodo morali močno potruditi. In svoje trditve razumljivo pojasniti. Našega vnaprejšnjega zaupanja namreč zdravniki nimajo. Že vse od velike zdravniške stavke v drugi polovici devetdesetih let dalje ne.

In četrtič lahko rečemo, da tudi ni zaupanja, ne le do vlade ampak do celotne, tudi opozicijske elite. Tudi, če bi Janša padel, bi opozicija po vsem sodeč nadaljevala z nesmiselno politiko »bitke proti koroni«. Ne prvi ne drugi ne oporekajo testiranju, čeprav je jasno, da velik odstotek rezultatov testiranja napačen in tudi v tistem delu ko rezultat ni napačen, še ne pomeni, da je testirani kužen za okolico. A oboji kljub vsemu vztrajajo pri teh testih in na podlagi le-teh, neuporabnih rezultatov, gradijo svojo protikoronsko politiko.

In na koncu še ocena farmacije, ki je za potrebe korone, naredila sledeče.

• Svetovno zdravstveno organizacijo je prepričala, da je bistveno omilila
  kriterije za razglasitev epidemije, pandemije
• Ki je dosegla, da so pripravki v rekordnem času in brez vseh običajnih
  preverb, dobili zeleno luč za množično uporabo
• Ki je dosegla, da so eksperimentalni genski pripravki dobili status cepiva.
  Pa čeprav to niso. So le eksperimentalni genski pripravki.

Vsi skupaj, politiki, farmacija in medicina so vzpodbujanje in zanašanje na našo naravno sposobnost obrambe proti virusom, prepustili v roke farmaciji. Biološki material – naši geni – bo vse manj naravno odporen in vse bolj bo odvisen od kemije. Cepilni potni listi pa bodo orodje politike za obvladovanje slehernika. Za povrh pa z močno pretiranimi protikoronskimi ukrepi drvimo v ekonomski bankrot.

Krasni novi svet!