Bazenska impresija z ekspresivnim nastavkom
Po zadovoljitvi svojih telesnih strasti – po preplavanih dveh kilometrih, sem se zadovoljno zleknil na ležalnik in se izpostavil soncu. Svojim utrujenim mišicam sem dal priložnost za regeneracijo. V desnico vzamem vitaminski napitek in se pridno hidriram.
Pogled mi sproščeno zdrsne po ambientu celjskega bazena. Otroci pred mano, so tekmovali, kdo se bo med skokom v vodo večkrat zasukal okoli svoje osi. Tam, malo dlje so hihitajoče se najstnice menjavale mokre modrce s suhimi. Občudoval sem njihovo spretnost. Vsem na očeh so zamenjavo opravile tako
umetelno, da se pri tem procesu ni videl niti košček nepooblaščenim ljudem ne namenjene golote. Bil sem navdušen. Le kje za vraga so se tega naučile?
Moj pogled potuje dalje in se ustavi na moji levi, pri babici, ki je pravkar uspela dobiti svoja prvo šolska vnuka iz vode. Postrojila jih je pred sabo ter z brisačo oba temeljito osušila. Napeta in sijoča koža okoli babičinih oči je kazala na občutke sreče, ki jih jo prevevajo med tem početjem. »Servis« se nadaljuje s vprašanjem: »Sta žejna in lačna«? »Seveda sta!« Stopila je do hladilne torbe in iz njih vzela dva soka v tetrapaku in dve slamici. Vsakemu otroku posebej je
babica s slamico prebodla tetrapak in z ljubečim pogledom potisnila sok v roki njenih potomcev. Babičine oči so žarele ob otroškem zadovoljstvu med srebanjem hladnega napitka.
Vendar se skrbna prednica ni dolgo zadržale pri opazovanju. Ponovno je segla v hladilno torbo in izvlekla dva z ljubeznijo pripravljena sendviča. Odvila jih je do polovice in ju dala pravkar odžejanima vnukoma.
Med tem, ko sta jedla, ju je babica še ljubeče pogladila po laseh.
Babičino dejanje hranjenja in nege je bilo popolno. Njeno zadovoljstvo je doseglo vrhunec. Več za lastno srečo ni mogoče storiti.
Glava mi počasi omahne vstran. Oči se mi zapró.
»Mammaaa, mammaa«, zdrznem se od lastnega, otroškega glasu,
»Lačen sem«.
»Ja«, pravi mama »In čemu mi to praviš«?
»Jedel bi«, sem že malo nezadovoljen.
»Poglej malo po kuhinji«, se mama ne pusti zmesti pri svojem opravilu. Utihnem in se odpravim v kuhinjo. Ničesar užitnega ne najdem. Kaj pa shramba? Odkrijem dve jajci in kos kruha. Vključim ploščo in pristavim ponev, kot sem to videl početi mamo. Ubijem dve jajci in si jih spečem.
Bili sta malo prismojeni in težko sem jih postrgal s ponve. Pozabil sem na, za peko nujno maščobo. Vendar sta mi jajci teknili. Moji prvi jajci.
Poten se zbudim. »Ah mama«, si zamrmram v brado. »Hvala ti, ker si me pustila
hoditi po svoji poti«.
