Nemški romanopisec Hans Helmut Kirst je povojna (2. svet. v.) leta zaznamoval s številnimi romani v katerih je na ironičen in humoren način obravnaval stanje v nemški vojski med in po končani svetovni vojni. Tako je v romanu Šola za generale opisoval dogajanja v taboriščih zaveznikov, kjer so imeli zaprte
generale nemške vojske. Ljudi torej, ki so v letih 1939 do 1945 imeli neomejeno oblast in so sejali strah po Evropi in širše.
Zavezniški stražarji so za lastno zabavo dajali zaprtim generalom različne naloge. Tako je general dobil za nalogo, da v polurnem ekspozeju pripravi strateški načrt za vojaški napad, recimo, na Antwerpen. Za dober ekspoze je bil general nagrajen s škatlico cigaret.
Po končanem poročilu je general dobil novo nalogo, da v naslednjem polurnem ekspozeju pojasni, zakaj je bil njegov prvotni načrt slab. Stražarji so se ob generalskih sofizmih nesmrtno zabavali.
Naš osamosvojitveni junak, dr. Dimitrij Rupel je v času pred mednarodnim priznanjem Slovenije opravil veliko delo s tem ko je v drugih državah uspešno lobiral za ta priznanja. Bil je tudi kritičen do smeri v katero je krenil Demos in nekateri njihovi vodje. Tako je bil kritičen do nekdanjega ministra za obrambo, skozi katerega kabinet je tekel denarni tok od razprodaje orožja JLA (opisano v vsaj sedmih knjigah na to temo).
Takole je dr. Dimitrij Rupel pronicljivo zadel v črno pred četrt stoletja: »(1995) Janez Janša je demagog. V politiki nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike. Janšev načrt je spraviti SLO oblasti v težave, pa
naj nas stane kar hoče.«
Kaj se je zgodilo potem? Potem je dr. Dimitrij Rupel dobil prvo škatlico cigaret od Američanov in podpisal je Vilnjuško izjavo o tem, da imajo Iračani orožje za množično uničevanje. Seveda tega orožja nikoli niso našli. In potem je Dimitrij dobil drugo škatlico cigaret, tokrat od Janše ter prestopil v njegov tabor in zdaj v maniri najboljših sofistov zanikuje tisto kar je nekoč trdil. Prav po vzoru zajetih nemških generalov iz Kirstovega romana. Zadnje čase je poleg provladnega Siola spet dobil prostor na (provladnem?) Delu, kjer iz petnih žil vleče argumente in piše tekste s katerimi pokriva Janševo nediplomatsko lomastenje po Evropi. Ruplovi teksti so literarno bogati, polni so aforizmov, duhovitih komparacij in številnih prispodob. Njegovi teksti so primerni tudi za mlade in najmlajše, saj dr. Rupel postavlja v dvom trditev ali je volk zares pojedel Rdečo kapico. V literarnem pogledu so torej Ruplovi teksti dodana vrednost, v argumentacijskem pogledu pa so ništrc. Dr. Rupel je sofist najvišje stopnje in bi vsekakor sodil v katerega izmed Kirstovih romanov, a menda ta nemški pisatelj ni več med živimi.
