Te dni sem bližnjemu občestvu objavil novico o prvi prejeti pokojnini. In skoraj takoj se mi je začelo dogajati. Prve dni sem sicer oprezno opazoval stanje na računu. Zneska se nisem niti dotaknil. Naslednje in še naslednje jutro nič. Nobene spremembe. Znesek je ostajal nedotaknjen. Čakal sem, če bo slučajno
pokojninski zavod ugotovil, da je šlo za zmotno nakazilo in bo denar umaknil. Ali, da bo vsaj višino nakazila zmanjšal. Pa ga ni. Čedna vsotica je neusmiljeno vztrajala.
Peti dan sem se ojunačil. V pomanjkanju domišljije in v odsotnosti svojih, kakšnih koli potreb sem si kupil tri pare nogavic. Pri takšnem nakupu ne moreš zgrešiti. Nogavice vedno prav pridejo. Podam kartico in napeto opazujem prodajalko. Znesek je šel skozi, transakcija je bila potrjena. Dobil sem prvo, pravo potrdilo da na računu ne gre za fiktivni znesek. »Uau«! Zadeva funkcionira. Z dvignjeno glavo odkorakam skozi vrata prodajalne. »Gospod, gospoood«, vpije prodajalka za mano, »vaše nogavice«. »Saj res«, si zamrmram v brado, »nogavice«.
Vznemirjenja je bilo za nekaj časa dovolj in o kakšnem večjem zapravljanju nisem razmišljal. Poskušal sem se vrniti v svojo dnevno rutino. Svojih siceršnjih poslov namreč še nisem opustil. In tako ob vrnitvi domov, bil je sedmi dan mojega novega, upokojenskega staža, pred vrati najdem veliko papirnato vrečko žajbeljevega čaja. Šlo je za zdrave, primerno posušene žajbeljeve liste. »Hudirja«, hitro pomislim. »le od kod to«? Skomignem z rameni: »Zima se bliža, žajbelj bo gotovo prav prišel« Odložim čaj in se ne vznemirjam več na to temo.
Odspim svoj popoldanski, lepoti namenjen spanec ter se odpravim na predvečerni sprehod. Sprehod, po poleti sicer zelo obiskanih trasi, do teniškega igrišča, do športnega stadiona in do otroških igrišč – le pri slednjih je bilo malo otroškega živžava. Lepo je videti košček normalnosti. Nobene maske, nobenega covida. Pogled mi bega od razigranih otrok k mladim mamicam in nazaj. Čista idila.
Že v mraku se vrnem pred vrata svojega doma. Senzor me zazna in luč na široko obsveti preddverje. Na pragu pred vrati opazim steklenici podoben, v bel papir zavit predmet. Odvijem ga in v rokah držim stekleničko z malo več kot tremi decilitri Srebrne radgonske penine.
»Oho«, mi uide vzklik presenečenja. Zdaj mi darila neznancev ne izginejo kar tako iz mislil. Razmišljam, razmišljam, pa se rešitve zagonetne enigme ne morem domisliti.
Naslednje dopoldne, na kavi v »mojem« Kavalu srečam starejšega gospoda – soseda z že daljšim upokojenskim stažem. Omenim mu kako si razbijam glavo s včerajšnjimi presenečenji – darili – pred vrati svojega doma.
Zasmeji se na vsa usta: »Vdove«.
»Kaj vdove, kakšne vdove«? vprašam in ga zabodeno pogledam.
»Eh moj Rado, ti si pa res zelenec«, se ne neha in ne neha krohotati. »Okoliške vdove so zavohale mlado meso. In redne prilive.
Kar pripravi se, zdaj ne boš imel miru. Lov na »kapitalca« je odprt«.
Izkušnja