V Zagreb brez potovalnega načrta

V torek zjutraj sem se bil namenil v Zagreb. Namesto zelo zgodaj sem z avtobusom krenil proti Celju šele ob devetih. Komaj nekaj čez deset že drvim z vlakom proti Zidanemu mostu.

Med čakanjem v Zidanem mostu so mi med “pohajanjem” po peronu misli ušle v sedemdeseta in osemdeseta, ko se je Zidani most še pisal z veliko začetnico. To je bila živahna železniška postaja z restavracijo, s časopisnim kioskom v katerem si lahko kupil poglavitne evropske časopise. Kolodvor nikoli ni bil prazen. Na vsakih 15 minut je s kakšne smeri prisopihal nov vlak. Vrvelo je od ljudi. Od tihotapcev s črno robo, vohunov nekdanje Sovjetske zveze, ki so motrili na agente od Cie. In obratno. MI5 je bila tu kot doma. Celo v James Bondu (iz Rusije z ljubeznijo) je bilo omenjeno to železniško križišče. Največ je seveda bilo udbašev. Tu so se srečevali tudi ljubimci in se skupaj odpeljali v skrita ljubezenska gnezdeca. Tudi sam sem tu pogosto prestregel kakšnega zdomca, in zamenjal dinarje za marke. Razburljivo.

Danes je seveda vse drugače. Nobene restavracije, še sendviča ni mogoče kupiti. Postana kava v bifeju. Nobenega Rusa, nobenega Amerikanca! Tudi kioska s časopisi in cigareti ni. Niti Dnevnika ne, kaj šele da bi lahko kupil Le Figaro?! Ves čar stičišča narodov je izginil.
Beda!

In že smo proti Dobovi.
V Dobovi točno opoldne sprašujem trafikantko, ki tudi prodaja vozovnice, kdaj bo kakšen vlak proti Zagrebu. Ob 16:30 pride mednarodni. Zavijem z očmi, prodajalka pa mi prijazno predlaga naj stopim na hrvaško stran, od koder vozijo lokalni vlaki proti prestolnici. Kakšne tri kilometre je do tja dol. Zatrem svoja čustva in sledim njeni sugestiji. Večino časa stopam v maniri vojaškega marša*** po cesti, potem cesta pravokotno zavije proč od železniških tirov. Nisem si upal tvegati in sem se raje držal železnice, zato sem se kakšnih deset, morda petnajst minut prebijal čez koruzno polje. Pridem do reke (kasneje sem doumel, da gre za reko Sotlo) in potem sem moral preko železniškega viadukta na drugo stran. Po prečkanju mostu, na drugi strani vidim v grmovju skrit sivozeleni kombi in policista, ki stopata vanj. Jasno mi postane, da sem že na Hrvaškem. Hitro vzdignem roko, da ne bi bil sumljiv in pomaham. Policista me počakata vsa presenečena zaradi begunskega vala iz nepričakovane smeri. Evropejci bežijo na Balkan! Nista me legitimirala. Verjela sta moji zgodbi.
Po natanko 50 minutah hoje pridem do žel. postaje Sutla. Skupaj z veliko srednješolci vstopim na vlak proti Zagrebu. Očitno imajo vsi kartične vozovnice, kajti sprevodniku se ni ljubilo preverjati, tako sem se torej gratis pripeljal do Zagreba.

Ker sem trmasto hotel dokazati samemu sebi, da zmorem kamorkoli v Zagrebu priti s sistemom javnega prevoza, sem porabil dve uri za vožnjo s tramvajem in spet z veliiiko hoje in iskanja, do neke uličice v Novem Zagrebu. Sestanek je bil kratek in imel sem slabe štiri ure časa, do odhoda vlaka. Izkoristil sem 24 urno vozovnico za tramvaj, ter ves ta čas porabil za križarjenje s tramvajem po Zagrebu. Od vzhoda proti zahodu, Od od severa proti . . . Tudi po Ilici sem se peljal do Črnomerca. Mimo Slovenske ulice, kjer me je Ac nekoč (pred več kot 40 leti) peljal v klub Slovencev, ali kako se mu že reče? Pa mimo gledališča Jazavac, kamor sem v osemdesetih redno zahajal – zdaj se je preimenoval v Petrica Kerempuh. Mimo Aceve vojaške akademije in malo počitka na Črnomercu. Od pisanosti barvitih izložb in bežečih zgradb se mi je že malo mešalo.

Ponovno mi misli skočijo v osemdeseta. Tukaj sem doživel gledališko predstavo na tramvaju. Ob enajstih zvečer smo se vkrcali na tramvaj, ki je vozil po, ob tej uri že bolj praznih zagrebških ulicah in igralci so v interakciji z nami, gledalci ustvarjali Hadžičev “Sovražnik države”. Bilo je neskončno razburljivo in izpolnjujoče. Nočna kulisa velemesta, ki je bežala za tramvajskimi okni se je zdela nadrealna. Tramvaj je hitro zavrl, mlado igralko je zaneslo in padla je naravnost v moje naročje. Igralka pač. Vem da je bilo hoté. Med nama je se je odvil kratek dialog – opravičujoče me ogovori:

“Ich dachte, er würde stehen bleiben.”

Njen parfum se je zaril v moje nosnice.

“Nein, junge Dame, er wird bald aufstehen, wenn Sie noch lange sitzen bleiben“,

ji odgovorim.

Ja, Zagreb v osemdesetih je bilo najbolj vznemirljivo, kulturno mesto v rajnki Jugi.

Končno nazaj do Trga bana Jelačića, kjer sem pred hotelom Dubrovnik spil res dober kapučino. Oko se mi je ustavilo na oknu v petem nadstropju hotela Dubrovnik. Tisto okno mi je nekoč veliko pomenilo. Samo nekoč? Pogled nadaljuje po trgu.  Kip konja z banom Jelačičem ima dvignjeno eno nogo. To  pomeni, da je ban bil ranjen v boju. Če bi bil konj le na zadnjih nogah in z glavo proti nebu bi simboliziralo, da je konjenik v boju umrl. Nad strehami hiš se vidi košček stolpa zagrebške katedrale. Še vedno je obkrožen z gradbenim odrom. Le kaj hudirja delajo že vsaj leto in pol? Še malo bolj levo se vidi Cvetlični trg in pred  tržnico Dolac še zelo zanimiv kip Babice z enim sadežem. Še malo bolj levo vidimo ustje v ulico, kratko imenovano Tkalča. To je najbolj gostinska ulica v Zagrebu.  Nekaj sto metrov gostinskih lokalov lahko srečamo.  Ni, da ni.  Ponudba “svega i svačega”.  V Tkalči najdemu tudi kip Marije Jurić Zagorke. Hrvaške pisateljice, novinarke.  V Lisinskem smo lahko videli in poslušali “Gričku vješticu”, uprizorjeno po njenem avtorskem delu.  Še po toliko letih mi v ušesih zveni Ave Maria, od Josipe Lisac, ki je pela med tem ko so jo zažgali na virtualni grmadi.

To ulico in mnoge druge znametitosti zagrebškega “Gornjeg grada” sem spoznal še v času, ki sem bil vodja Merxovega paviljona na zagrebškem velesejmu.  Moji hostesi Lidija in Biserka sta mi že takrat razkazali mnoge znamenitosti tega elitnega dela Zagreba. In me vpeljali v družbo Purgerjev, kamor se je posamezniku težko, če ne nemogoče prebiti.

Le prst še pomočim v izvir kjer so se davno tega zbirale čarovnice in že sem moral proti peronu. V kupeju sedim z upokojencem, s Hrvatom iz Pulja, ki se je vračal v Basel, kjer po upokojitvi živi. V dobri uri mi je povedal “vse” o montaži dvigal, osebnih in tovornih, na čemer je vse življenje in po celi Evropi delal. Vse te pomembne informacije o liftih mi bodo gotovo prišle prav. Lahko me kaj vprašate že zdaj.

Vlak je brez razloga stal v Dobovi 15 minut. Čisto dovolj, da bom zamudil povezavo v Zidanem mostu. In da bom posledično doma šele opolnoči. Buuuh! Sprevodnik me je potolažil, češ da bo že on poskrbel, da mi povezava ne bo ušla. “Ali bo vlak vozil hitreje”, sem ga vprašal. “Ne”, je dejal, “vlak za Celje vas bo počakal, bom zdajle takoj javil”. Ne moreš verjeti! Res me je v Zidanem mostu 60 tonska kompozicija čakala celih 15 minut. Mene, ki se vozim na zastonjsko penzionistično kartico. Za trenutek se mi je zazdelo, da živim v vzporednem vesolju. Uščipnil sem se v bedro. Bolelo je. Doma sem bil že pred enajsto zvečer. “Muskelfiber” povzročen z več urami hoda je usekal šele dva dneva kasneje.

Lepo vas pozdravljam.

*** Ni bil ravno vojaški marš. Sem pa med hojo vseeno imel zelo rdeča lica.