Nekaj sto belih sveč smo sinoči pred slovenskim parlamentom prižgali za pozabljeno Palestino.
Prižgali smo jih tudi zase. Za vse tiste, ki so (smo) v povampirjenem liberalizmu izgubili empatijo. Izgubili smo tisti delček človeškega, ki poleg svojega ega vidi še sočloveka, soljudi. Ljudi brez katerih tudi mi ne bi bili človeški.
Pred očmi svetovne javnosti se v Gazi odvija genocid v katerem se ne ubija le palestinski narod, ubija se tudi naša, človekova duša. In ko bomo ubili še dušo nam bodo ostali le še nagoni kot smo jih imeli takrat pred dvema milijonoma let, ko smo sestopili z dreves.
Nikogar ne bo, ki bi takrat prižgal še svečo za nas.
Čedalje bolj pozabljena je.