Najprej je bilo v igri Prekmurje. Govorim o zaključni ekskurziji nas, ki smo se družili in pod Nadinim mentorstvom in literarno, upam, tudi kaj napredovali.
Prijatelja Dušana Kovača, človeka ki je pred leti s kajakom preveslal vse od doma (Murska sobota), pa do Črnega morja, sem celo že zaprosil, da mi je sestavil potovalni načrt, kaj se poleg planiranega srečanja s Lainščkom, v Murski še splača videti.
Med predlogi ciljev je bil tudi Zagreb, ki je na koncu tudi zmagal. Edino obžalovanje je bilo, da se jih ekskurzije ni udeležilo več naših literatov. Vsi ne-udeleženci so sicer imeli »jako močna opravičila«.
Nada je zagotovila vodičko po Zagrebu, jaz pa sem prevzel nalogo, da nas skozi labirint zagrebških ulic varno pripeljem do mesta srečanja pred zagrebško katedralo. Sobotnega dopoldneva pred žalskim Sparom torej štartamo. S prijateljem Acem, ki je bil tudi potnik v mojem avtu, sva se za kot sovoznico izborila brhko Korošico, Darinko. Starima in izkušenima mačkoma kot sva, so se pocedile sline. To mladenko bova pa vendar zmogla stisniti v kot. A glej ga zlomka. Ta deklič je posedoval nevsakdanjo kombinacijo odkritosti in neposrednosti kmečkega dekleta kot tudi vse tiste drobne zvitosti in trike, ki jih odlično obvladajo mestne gospodične. Z najino nadvlado torej ni bilo nič, je pa med nami stekel enakopraven dialog kar tudi ni bilo slabo. Pot smo preživeli v prijetnem vzdušju. Le kakšno prevoženo rdečo luč in vožnjo po pločniku kot neprijetnost moram omeniti, kajti dialog z Darinko me je bolj zanimal kot dogajanje tam zunaj na cesti. Obžalovati je, da je vse to moral gledat naš Matej, ki se ravno v tem času šola za voznika in bi nujno potreboval svetle vzore. Darinka je ob vsem tem le kratko izdavila: » Jaz bom kar mižala, povejta mi ko se bomo izvlekli«.
V Zagreb prispemo skozi kozjansko-bizeljsko različico poti. Vožnja po avtocestah in skozi vpadnico z juga vstopimo v mesto. Iščoč parkirišče smo naredili dodaten krog po ožjem mestnem središču. Parkirišče sicer najdemo a po tolikšni ceni, da bi za ta znesek lahko dobili bogate sendviče za vse potnike obeh avtomobilov. V drugem avtu so bili Nada, Matej, Anita in njena hči Pia. Malo pred dvanajsto smo bili pred katedralo, kjer nas je že čakala vodička Dijana.
Mimogrede, pri prvih dveh temah je bila Dijana predolga, tako da sem se že malo dolgočasil. Hrvaška opsesija npr., z neko ploščo, ki je potovala med Zagrebom in Las Vegasom in katero imajo zdaj zaklenjeno v zakladnici katedrale je zame kot turista popolnoma nezanimiva. Želel bi si sicer malo več ogledov, kot smo jih imeli. V drugem delu poti je bila vodička s svojimi pripovedmi bolj zanimiva.
Monumentalna zgradba je ta katedrala. Razmišljam – če je vera človekova intima, jo vernik mora nositi v svojem srcu. Tam je njeno mesto. Čemu še torej služijo katedrale, razen tega, da so veličastne? Drugega razloga nisem našel.
Dijana nam je ob izviru na trgu Bana Jelačiča povedala zgodbo o odtisih, ki jih je hudič puščal na intimnih predelih žensk (in okoli njih), ki so se na večer zbirale ob izviru. Mnoge ženske, ki so se iz različnih razlogov komu zamerile so obtožili čarovništva. Pred komisijo so se morale sleči in tiste pri katerih so takšna znamenja našli je čakala huda usoda.
Sam pri sebi sem se poskušal spomniti. Koliko žensk, od tistih, (hm?) s katerimi sem bil dovolj blizu, da sem jih videl slečene, so bile čarovnice? Nekaj čarovnic je zagotovo bilo. Z obžalovanjem pa ugotavljam, da se vseh teh teles s niti ne spomnim več. Najbrž je bilo teh s hudičevimi znamenji več kot jih v tem hipu lahko naštejem po spominu.
Pot nadaljujemo mimo spomenika Bana Jelačiča. Poleg tega, da je bil velik vodja mi je v spominu ostalo le, da je bil velik ženskar. »Bog mu požegnaj«.
Od tod zavijemo na Tkalčičevo ulico, ali krajše na Tkalčo, kjer je nekaj sto metrov gostilnic, bifejev, kavarnic in podobnega. Skratka najbolj gostinsko področje v Zagrebu. Po tej ulici je v preteklosti tekel potok Medveščak, ki je delil obzidano območje nekdanjega Zagreba na desni del (gledano proti toku), ki se je imenoval Kapitol. Obvladovali so ga kleriki. Potok je danes kanaliziran pod zemljo. Ter na levi del imenovan Gradec, in je bi bolj plebejski, tudi prostor trgovanja.
Vodička nam je tu ob spomeniku Marije Jurić Zagorke povedal zanimivo življenjsko zgodbo velike novinarke, literatke in feministke. Po njenem delu Gričke veštice je bila narejena glasbeno dramska predstava, ki sem jo gledal, zdaj že pred veliko leti v koncertni dvorani poimenovani po še enem zagrebškem »velikanu« Vatroslavom Lisinskim. Še zdaj imam v vznemirljivem spominu Ave Marijo, ki jo je zapela velika Josipa Lisac. V ozadju je bila kulisa ogromne grmade in živordečih plamenov ki so sikali skozi vejevje.
Preko Krvavega mostu, kjer so se Kapitolovci in Gradčani medsebojno tolkli, zavijemo proti Kamnitim vratom, kje bil pred nekaj stoletji vhod v obzidani del Gradca. Na strehi teh kamnitih vrat je bil nasajen velik, koničast buzdovan. Menda je bil v srednjem veku nameščen za obrambo mesta proti čarovnicam. Čarovnice, ki bi letale nizko nad strehami bi zadele ob oviro in bi padle pred obzidje. Če bi padle na notranjo stran mesta, je to blizu Kamnitih vrat in bi jih lahko hitro (preden se opomorejo) zbrcali skozi vrata. Moja (cinična) pripomba je, da danes buzdovan na strehi ne bi zadostoval, kajti današnje čarovnice letajo mnogo višje.
Čarovništvo je nasploh bila velika tema, ki je zaznamovala srednji vek in zgodovino nastajanja Zagreba. Jurić Zagorki gre zahvala za demistifikacijo tega nečloveškega pogroma. Če se malo (mačistično) pošalim, bi rekel da imajo v sodobnem času ženske pravico biti čarovnice, moški pa jih najbolj nevtraliziramo, če smo z njimi nežni in pozorni.
O Markovem trgu le na kratko, da so ga uzurpirali hrvaški politiki, ker ga uporabljajo za parkirišče svojih dragih limuzin – zaradi varnosti menda. Arhitekture lepih cerkva in drugega nam torej ni bilo mogoče videti od blizu.
Prava »frajerka« je bila tudi Katarina, po kateri je poimenovan Katarinin trg v Zagrebu. Pametna žena, sicer tudi goreča katoliška vernica je bila. A imela je težavo z enim slinavcem, s snubcem, ki ji ni in ni dal miru. Ob čemer ji je še kritiziral njeno vero. Celo 50 filozofov je najel, da bi ji strokovno diskreditirali vero. A zgodilo se je ravno obratno, v dialogu s Kristino so se tudi filozofi pokristjanili. V jezi je slinavec dal filozofe obglaviti.
Marsikaj, kar nam je še povedala Dijana si nisem zapomnil. Zgodba velike ljubezni med Ljerko Šram in Milivojem Dežmanom pa se nas je vseh gotovo dotaknila. Je zgodbe velike ljubezni, zgodba odrekanja in dolgoletnega ločevanja med obema protagonistoma. Milivoj Dežman je bil hrvaški zdravnik, ki je postal tudi književnik zato, da bi lahko bil bližje ljubljeni osebi. Ljerka je namreč bila igralka in tudi zelo lepa žena, za katero se je (mimogrede) slinil celo cesar z Dunaja. Milivoj Dežman je torej, da bi lahko bil ob ljubljeni osebi, zanjo pisal drame. In ona jih je igrala. Ni pa Ljerka Milivoju ves čas vračala ljubezni.
V podobnem stilu kot je mogulski šah v spomin svoji ženi, dal zgraditi veličastni Tadž Mahal, Je Milivoj Dežman naredil vse in dal zgraditi bolnišnico kjer so zdravili bolnike s pljučnimi boleznimi, za katero je na koncu zbolela in umrla oboževana igralka. Malo grenkega priokusa zgodba vendarle pušča. Lepa Ljerka je v svoje življenje pripuščala tudi druge moške in se je na koncu spet oklenila svojega mladostnega prijatelja in kasneje tudi ljubimca in oboževalca Milivoja Dežmana, najbrž predvsem zato, ker je bila zapuščena in izigrana s strani svojega prejšnjega moškega.
Za finale je v Tkalči (glej opis na začetku) naša popotniška skupinica poobedovala in bila s kvaliteto hrane in ceno zadovoljna. Kot zanimivost naj ob tem omenim, da smo sicer zelo obremenjenega natakarja malo spravili ob živce z našimi zahtevami za vedno novimi porcijami kajmaka. Bil je povsem zmeden, mi pa smo se ob tem zabavali. Zdi se mi celo, da nam ga je na koncu pozabil zaračunati.
Prav, ko smo končali s kosilom, se je vrnil Ac, ki je med našim ogledom zagrebškega Gornjega gradu (predel mesta), obiskal svojega prijatelja, tudi mojega znanca Josipa Zvonimira Čadeža. Slednji je bil za časa svojega aktivnega življenja zdravnik, po izobrazbi tudi doktor znanosti, ob čemer je tudi hrvaški književnik (pesnik in pisatelj). Še pred desetimi leti je bil Josip v centru hrvaškega družbenega, znanstvenega dogajanja, zdaj pa živi sam in od vseh zapuščen ter bolehen v stanovanju sredi Zagreba. Ja, morala pripovedi je kruta. Življenje lahko ima velika nihanja. Zdaj si na Olimpu, naslednji hip si lahko le majhen črviček.
Čeprav možnosti Zagreba še zdaleč nismo izčrpali smo morali oditi. Ac je bil prijazen in je poravnal enormne stroške parkiranja, tako da smo se lahko odpeljali. Ob naslednjem obisku Zagreba vsem priporočam, da parkirate ob kakšnem nakupovalnem centru na robu Zagreba in kupite 24 urno vozovnico za tramvaj. S to vozovnico lahko prekrižate ves Zagreb za vsega 4,5 evra. (podatek iz oktobra 2022).
Pot nazaj je naš avto zaznamovala filozofska razprava, ki jo je injicirala in moderirala Darinka. Pogovarjali smo se o strateških in taktičnih vidikih uporabe besedice »ja«. Kako uporabiti »ja«? Ali malo pomolčati in reči »ja«, ali prej reči ne in šele potem »ja«? Ali post festum trditi, da nismo nič rekli? Ali zadostuje da s telesno govorico izrazimo »ja«? Da vas ne utrujam dalje, dilema še ni rešena. Še kakšen učen disput bo potreben.
Drugi del vrnitve domov so zaznamovali Acevi monologi na temo rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja. Tudi Avstrija in Avstroogrska sta bili v igri. Bilo je zelo zanimivo, Darinka je obžalovala, da samogovorov ni snemala in zdaj se lahko zgodi, da bodo vse te modre misli odšle v nepovratnost.
Od Anite smo se v bifeju Atom, ob pijači poslovili v Podčetrtku. Hvala za rundo, Ac. Lokal Atom vodi sin začetnika turistične rasti Atomskih toplic, Franca Renierja. Kopat se nismo šli ker je bil zadnjič požar na odprtem kopališču in je slednje v obnavljanju. Videli smo čisto sajast tobogan. Skozi močan dež smo se vozili kakšnih 15 km in do Žalca prišli z opranima avtomobiloma. Dokončno slovo med pohodniki je bilo boleče.
Na primeru zgoraj omenjene privlačnosti med zdravnikom in igralko smo videli, da je Dežman postal književnik, le da je lahko bil ob ljubljeni osebi. Torej moramo tudi mi intenzivno pisati, da se bomo spet lahko kdaj srečali.
