Nedeljski intervju in iluzija o levih vladah v samostojni Sloveniji

V elitnem nedeljskem terminu zadnje novembrske nedelje v tem letu smo lahko videli na delu Jožeta Možino, elitnega predstavnika desnice na RTV SLO, ter tudi na desnici (ali predvsem) rado videnega, elitnega političnega analitika, prof. Igorja Lukšiča. Intervju se je odvijal precej predvidljivo. Gostitelj Jože Možina je intervjuvancu nastavljal predvidljiva vprašanja o zakulisju države, o udbi in o delovanju velikega strica iz ozadja, nekdanjega plebiscitno izvoljenega predsednika Milana Kučana ter o drugim zakulisnih možeh rdečega miljeja.

Prof. Lukšič se ni pustil zvabiti v past in je najbrž Možini manj pričakovano, vendarle pojasnil, da za vse kar se dogaja na slovenski družbeni sceni niso kriva rdeča ozadja, ampak gre za čisto pragmatične kapitalske vplive, tako slovenske, a še veliko bolj za tuje, korporacijsko kapitalske centre moči. In prav te sile so omejevale tki. levim vladam, da bi vladale v smislu doktrin, ki pritičejo levi ideologiji. Na tem mestu se pridružujem avtor tega teksta s svojo tezo, da v samostojni Sloveniji nikoli nismo imeli voditeljev, ki bi tvorno služili levim ideologijam.
Prvi v tej vrsti je je bil sloviti in razvpiti, dr. Drnovšek, ki naj bi bil doslej naš najboljši predsednik vlade. Priznam, da sem tudi sam nekoč mislil podobno. A čas naplavi marsikaj in iz današnje perspektive je že mnogim postalo jasno, da je bil dr. Janez Drnovšek trdorokec desnice. Za politična hotenja leve LDS-ove baze, ki ga je injicirala se dr. Drnovšek ni zmenil in je načeloval mnogim konservativnim gospodarskim in družbenim ukrepom. Nadaljeval je Demosovo politiko uničenja družbene imovine in dokončno odstranil nekdanjo službo družbenega knjigovodstva (SDK). Prva leta je zaradi tega večina nadzora nad kapitalom izginila, kajti zasebne banke, ki so v celoti prevzele finančno poslovanje, so premoženje firm v veliki meri skrivale pred državo. Dr. Drnovšek je za časa svoje vladavine udejanjil skrajno konservativen, nečloveški izbris iz registra javnega bivališča. Izbris, ki ga je pripravil Demos, izpeljal pa kot rečeno dr. Drnovšek.

Dalje, je ta lažni levičar pomagal k zastaranju matere vseh afer, to je orožarske afere. Tako kot je dvojica Miklavčič/Brezigar pomagala k sodnemu zastaranju je dr. Drnovšek to afero postavil ad acta še z vladne strani.
Kapitalskim in lobističnim interesom je dr. Drnovšek popuščal tudi v primeru gradnje avtoceste med Ljubljano in Celjem. Čeprav so strokovnjaki redno objavljali svoje ekspertize o bistveno cenejši motniški varianti avtoceste, je bivši premier popustil lobijem in verificiral trojansko varianto. Seznam desničarja Drnovška s tem še ni popoln, ampak ob zaključku naj omenim le še sprejetje za Slovenijo žaljivega Vatikanskega sporazuma. Pri tem sporazumu se je »izkazal« tudi Borut Pahor, ki je izdal svoje strankarsko bazo, ki je bila proti sporazumu.
O Ropovi kratkotrajajoči vladi ni kaj veliko povedati, razen tega, da je bil ali postal apologet delodajalcev. Levosti – zanimanje za delojemalce – je bilo le za vzorec. Naslednji v vrsti desničarjev je bil Borut Pahor 2008 do 2011. Omenili smo že, da je začel z »desnim« Vatikanskim sporazumom že osem let prej. Poleg tega je Borut Pahor ves svoj premierski mandat blokiral svoje, v vladi sodelujoče leve partnerje in branil Janši podrejeno generalno tožilko Brezigarjevo, pred poskusi odstranitve. Ne pozabimo tudi na zvočni posnetek seje Pahorjeve vlade, ki se znašel na internetu. Pahor je zadevo utišal in ni problematiziral, da je Janša pred predajo vladnega kabineta, le-tega gradbeno obnovil. Vsi indici kažejo, da je Pahor že takrat bil v Janševi službi. Na Pahorjevo močno izlizanost s kapitalskimi strukturami (Šaleški lobi) je opozoril tudi Hanžek s svojo komisijo.

Najbolj zares leva je bila Bratuškova v svoji kratki vladavini, a vendarle le v času prve vladavine. V njenem kasnejšem političnem delovanju je že zaznati močan vpliv lobijev. Za vse kasnejše vlade, je pa tako ali tako vseeno s katere strani prihajajo, njihova politika je bila evidentno pod popolnim, od zunaj prihajajočim korporacijskim diktatom. Razlika med njimi je bila zgolj v tem ali so bili za partizane ali proti njim.
Ves ta čas se je zmanjševal nivo pravic zaposlenim. Zmanjševal se je ljudski vpliv na vladanje z zmanjševanjem pravic do referenduma. Socialna država se razgrajuje. Nekaj deset elitnih zdravnikov znotraj zdravniške zbornice pripravlja amerikanizacijo Slovenije. Iluzija, da bo katerikoli zdravstveni minister lahko kaj naredil brez temeljitega reza, je le iluzija.

Tudi zadnji mož prave levice, nekdanji predsednik Republike, Milan Kučan je ob zadnjih volitvah klonil. S svojo politično podporo in z aktivnim sodelovanjem pri volitvah se dal na razpolago Kapitalu.

Omiljena varianta gornje kolumne je v Dnevniku 30. novembra: Iluzija . . .

3 misli na “Nedeljski intervju in iluzija o levih vladah v samostojni Sloveniji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Urednikova beseda