Med najzgodnejše spomine, ki si jih iz otroških let zmorem priklicati je spomin na življenje v vasici Galicija. Vaški župnik nam je odstopil sobico ali dve v župnišču. Pravzaprav je šlo za velike sobane z visokimi stropovi, katerih okna so bila obrnjena proti jugozahodu. V kuhinji smo imeli štedilnik na drva, v dnevnem prostoru pa veliko kovinsko peč na premog In tam smo živeli.
V drobcih se spominjam Miklavža in daril, ki sem jih nestrpno čakal. Vem, da sem se v noči na Miklavževo nekajkrat zbudi in hodil pod drevesce gledat, če je že sveti mož kaj prinesel. V svoji nestrpnosti in nepazljivosti sem drevesce uspel prevrniti. Iz farovža se tudi spominjam velike emajlirane posode z modrim pokrovom, kjer je župnikova kuharica v predverju kuhinje hranila v mast zalite klobase. Bile so tako dobre, da sem ji nekoč eno izmaknil. Glejte, zdaj ko pišem o tem, se mi cedijo sline. Natanko se spominjam njenega okusa. Nisem prepričan, da sem odsihmal še kdaj jedel tako dobre. Sem pa jih po avanturi s klobaso dobil po prstih. In to je bil eden mojih prvih moralnih poukov, ki sem ga prejel (Ja, ja, vem sodobni pedagogi. Zgražate se nad vzgojnimi metodami mojih staršev).
Svoja predšolska leta sem spremlja očeta, ki je zaradi trgovskih poslov obiskoval okoliške hribovske vasi, kot je bil Zavrh, Hramše in še kod. Pot mimo Tonačevih in dalje skozi gozd me je očarala, celo tako zelo, da sem si nanjo, tu in tam, do slabo uro oddaljenega Zavrha, drznil tudi sam.
Hlad in poltema gozda sta me prevzemala. Oprezal sem za lisicami in zajci. V tolmunčkih hladnega potoka sem opazoval ribice, ki so divje plavale v krogih. Bos sem hodil po vlažnem mahu. Še danes se spominjam božajočih občutkov na podplatih. Z rokami sem drgnil smolo z borovcev. Trdovratno lepljivo smolo sem si pomazal tudi po obrazu in z muko mi jo je uspela šele pred spanjem odstraniti mama. Kakofonija zvokov me je spremljala na tej Odisejadi. Skovik oddaljene sove, tik pred mano se odvil prepir dveh ptic. Preplašil sem divjo žival v bližnjem grmu, le-ta pa dve večji ptici, ki sta naredili hrup med vzletanjem. Vsi prebivalci gozda so izvedeli, da popotujem skozi.
Ko sem uro ali dve kasneje – točnega časa ne vem, kajti čas je v gozdu zame nehal teči, sploh pa takrat niti še nisem vedel, kaj je čas – prišel do vasi in do prvih kmetij, so me vsi prepoznali. »Ti si pa Narekšov poba«, so ugotovili. Nasitili so me in odžejali, zdaj pri tej, zdaj pri oni kmetiji. Kos kruha z ocvirki in malinovec, sta bila običajen standard. Sprejem se mi je zdel zelo imeniten. Kraljevsko sem se počutil. Proti večeru me je kdo od vaščanov spremil do doma – petletnega otroka pač ne moreš v temi spustiti samega skozi gozd – in me predal prestrašeni mami. Dve sem dobili po riti, kar sploh ni bila visoka cena za izjemno avanturo ki mi je zapolnila dan. Vajo sem še večkrat ponovil, a našli so me dosti hitreje kot prvič.
In potem, po ne vem katerem pobegu že, so obupali in me sploh niso več iskali. »Bo že prišel, ko ga bo zgrabilo domotožje«, so si dejali. Pa tudi bolj ali manj so bili na tekočem, kje pohajkujem. Mimoidoči, ki so me srečevali vsepovsod in so vedeli za moje izletništvo, so sproti poročali mojim staršem. “Danes je vajin fant na Šentjugartni gori”. “Na Železnem smo ga videli”. “Iz Gorice proti Lopati jo maha”.
Izjemno! Lepa zgodba.