je bil do začetka spopadov v Ukrajini, paravojaška, desničarska, z neonacistično ideologijo prežeta desničarska milica. V času Majdanske revolucije 2014, je AZOV odigral ključno vlogo, od tega leta dalje se je »izkazal« tudi z veliko gorečnostjo pri napadih na ruska etnična območja v Ukrajini. Organizacija Human Rights Watch (HRW) je bataljon obtožili hudih zlorab človekovih pravic, med drugim mučenja, posilstev in uporabljanja civilistov za živi ščit. Ukrajinska vojska je bataljon AZOV še istega leta vključila v svoje redne vojaške enote. Financiranje teh enot so poleg vlade prevzeli tudi ukrajinski oligarhi.
V zahodnih medijih je bil AZOV obravnavan kot skrajno nevaren neonacistično fašistični pojav v Ukrajini. Takoj po ruskem vdoru se je zahodna paradigma v odnosu do AZOVA drastično spremenila. Utrdba te skupine je bilo mesto Maripolj na vzhodu Ukrajine. Med ruskim napadom na to mesto so pronacistične sile AZOVA, preprečevale beg civilistov iz obleganega mesta.
V času spopadov v Ukrajini je skupina AZOV inkorporirala preko 17.000 plačancev iz vsega sveta. Finančne donacije je v veliki meri začela dobivati tudi od ameriške vlade.
Desničarska milica oziroma kasneje, bataljon Azov je bil zgrajen na tradiciji oziroma ideologiji 12. SS grenadirske prostovoljske divizije sestavljena iz ukrajinskih neonacistov iz pokrajine Galicija, ki so jih februarja 1945 poslali iz Ukrajine na Primorsko, da bi zavarovale nemški umik iz Italije. Tri mesece kasneje so ukrajinski nacisti bežali v smeri Koroške, kjer jih je prestregel Bračičev bataljon iz sestave slovenskih partizanskih sil. Ostanki teh nacističnih sil iz Ukrajinske Galicije so torej maja 1945 neslavno končali v vasi Galicija pri Žalcu.
Zanimiva koincidenca, kajne?
