Ob velikih športnih uspehih naših junakov se hitro in zlahka prepustimo radosti in veselju. Tudi s skakalnim uspehom našega Timija Zajca prvega marčevskega petka letos je tako. Pri tem radi pozabimo na več kot desetletje dolgo športno pot učenja in piljenja tehnik, na splošno in posebno pripravo športnika. Na njegove vzpone in padce, s katerimi je tlakovana športnikova pot. Spomnimo se najprej na Timijevo domače okolje, ki ga je usmerilo k skokom. Omenimo tu skakalčevega očeta in njegove ekipe, ki se je desetletje dolga borila za dostop do »skakalnih resursov«, beri do materialnih in finančnih dobrin, ki so za skakalčev razvoj potrebne. Skakalcem iz nespecifičnih skakalnih okolij je do omenjenih resursov dosti težje dostopati. Omeniti je treba vse trenerje in učitelje, ki so Timiju podajali pravo znanje in veščine.
Ob Zajčevem značaju, ki mu je pomagal prebiti se skozi ves trenažni proces, se moramo zahvaliti tudi »nasmehu narave«, ki je športniku podarilo dovolj močan organizem, ki je zdržal vse te obremenitve. Ves talent in vztrajnost nič ne pomagajo, če telo ne zdrži. Zato so vsi športni šampioni le vrh ledene gore vseh tistih, ki poskušajo. Med plezanjem na skakalni Olimp je Timi naletel na veliko oviro v obliki »športne politike«, ki je za leto ali dve zaustavila skakalčevo napredovanje. Timi si je namreč drznil opozarjati na nepravilnosti pri vodenju skakalne organizacije. A slednja je, namesto da bi se zazrla vase in popravila, kar je popraviti treba, posegla po disciplinskih ukrepih zoper mladega športnika.
Čez vse, kar smo omenili, in čez tisto, česar ne vemó, se je Timi Zajc uspel prebiti, da bi to zimo in še posebej tisti večer kot ptič Feniks zablestel v polnem sijaju. Dvakrat mu je uspelo poleteti tako daleč kot ta večer nihče drug. V svoje polete je vložil vse svoje znanje in sposobnosti in trud skoraj že poldrugega desetletja. Letenje ni človekova naravna danost. Od svojih prednikov skakalec skozi genski zapis ne prejme nobenih informacij o letenju, vse kar zmore in zna, se je naučil za časa tega življenja. Potrebnega je tudi ogromno tehničnega znanja, vloženega v razvoj športnih rekvizitov – videli smo Prevčev padec. Zato je ta disciplina tako fascinantna. A vse našteto za Timijevo petkovo bleščečo predstavo ni bilo dovolj.
Za dva popolna skoka je potreboval še faktor »x«. Ali »nasmeh narave«. Verniki bi rekli, da se ga je dotaknila božja roka. Upravičeno lahko zatrdimo, da zlata medalja ni le športni uspeh. Prvo mesto na svetovnem prvenstvu ni le nujna posledica dolge športne kariere.
Timijeva zmagovalna poleta sta tudi umetnina, sta umetniški dosežek, ki ju je težko, če ne nemogoče, ponoviti. In prav zaradi tega imata tolikšno, najvišjo vrednost.
