V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se v Sloveniji porajala močna emancipacijska gibanja. Kulturniki so branili (in obranili) slovensko kulturo, da se ni utopila v jugoslovanskem kotlu. Intelektualci, ki so se zbirali okoli Nove revija so »nadaljevali« Kardeljev Razvoj slovenskega narodovega vprašanja. Mlajša generacija inteligence – študentje in mladinci zbrani okoli revije Mladina so provocirali okostenele jugoslovanske politike in generale in vnašali nov tip razmišljanja. Režiserji so skozi svoje stvaritve ljudstvu odpirali oči, pisatelji so pisali novo slovensko ustavo. V časopisu za kritiko znanosti so se odvijale zahtevnejše intelektualne debate. Pri tem nihče ni bil izvzet pred kritičnim pogledom.
Kulturna stran časnika Delo je bila najbolj brana časopisna stran v slovenski publicistiki. Posledica te intelektualno kulturne nevihte je bila izjemna osveščenost večine prebivalstva. Ljudje smo imeli informacije, razumeli smo jih in lahko smo se odločali.
Po končani osamosvojitvi smo v devetdesetih zdrsnili v kapitalistični potrošniški raj. Intelektualci so izgubili svoj »raison d’être« in so se, če že ne upokojili, vsaj polenili. Intelektualni diskurz – ustvarjalni prepir – se je preselil v parlament, kjer so se predstavniki ljudstva prepirali namesto nas. A počasi so se naši predstavniki prenehali prepirati o zadovoljevanju potreb svojega ljudstva, ampak so se začeli drenjati in potegovati za drobtine, ki letijo pri rezanju kapitalskega kolača. Ljudje smo bili poleg potrošništva deležni še pojava hišnega računalnika in malo kasneje tudi medmrežja, kjer smo se lahko v enormnih količinah informirali o tem in o onem. Preveval nas je občutek neznanske svobode, znanja. Uspavani ali celo od kapitala servisirani intelektualci nas niso v zadostni meri opozarjali na zlovešče pasti novega medija. Da so informacije, ki jih dobivamo lahko usmerjane in zavajajoče. Od upravljalcev sodobnih medijev, »gugl«, »fb«, ipd, teče z algoritmi opremljen informacijski tok. Vsebina, ki jo dobimo je nepopolna. Zato nam pri sklepanju o čemerkoli ne pomaga naš lastni, še tako dober logični aparat.
Naj povzamem,
– nimamo pravih informacij (ali jih imamo preveč – kar prinaša enak rezultat, zmedo v naših glavah),
– naši parlamentarci so postali orodje kapitala, ki v resnici odloča,
– naši intelektualci pa so ali uspavani ali so se distancirali. Slednje velja še posebej zadnjih nekaj let svetovnega socialnega eksperimenta.
Vse povzeto je absolutno nezadostno za samostojno preživetje.
Tu želim nadgraditi izkušnjo iz zgoraj opisanih osemdesetih let, ko je veljalo, da brez svoje kulture ne bomo preživeli. Tudi brez svoje intelektualne elite ne bomo preživeli. Zgolj opiranje na diktate iz Bruslja in iz State departmenta slovenskemu narodu ne zagotavlja preživetja. Poglejte si intelektualci današnjega časa svoj vzor iz osemdesetih. Takrat so bili ljudje vrženi iz služb, bili so tudi zaprti in preganjani, a vztrajali so pri pravici do javnega izražanja. In prav iz takšnega okolja se je rodila naša samostojnost. Zdaj je vaš trenutek.
—
Objavljeno v Dnevniku 23. novembra 2022
in
v Delu 28. novembra 2022
