Običajno sem trdnega spanca, a tiste noči sem spal skoraj na pol buden.
Zdrznem se zaradi šuma in se v hipu povsem zbudim. Poslušam ves nastrojen, lasje se mi postavijo pokonci. Čakam. Skoraj sem že povsem pomirjen, ko ponovno zaslišim hrup. V sosednji sobi. Hitro ukrepam. V tišini vstanem in se v temi pretihotapim do vrat. Odločno vstopim, prižgem luč in zalotim mlad par, ki z baterijama sveti po predalih moje omare. Poba mi jo pobriše skozi odprto okno, a punco uspem zgrabiti.
Punca joče. Takole rečem: “Če se zmeniva, ne bo prijave”. V solzah mi prikima. Trikrat zapored si jo vzamem, tako kot si presneta tatica zasluži, vedno na ponižujoč način (moja percepcija). Po pasje, misijonarski položaj in še nekako (ne vem natančno, kako se reče***) . Punca tu in tam malo zahlipa a se mi preda in vidno uživa.
Danes, zdaj povsem buden, po burni ljubezenski noči razmišljam, da predrzna pokvarjenka ni bila dovolj kaznovana in bi jo v prihodnjih nočeh še malo izsiljeval.
Kaj o tem pravijo sanjske bukve?
*** Zdaj sem se spomnil – analno!
Od dneva, ko so nastali ti moji spomini je minilo že leto dni, vendar je spomin nanje še zelo živ. Je šlo samo za sanje ali se je to zares zgodilo? Nekaj stvari iz omare sicer pogrešam, a to še ne more biti dokaz. Po drugi strani pa mi pornografske podrobnosti dogodka, ob katerih me zalije vročica, pravijo, da se tega že ne bi mogel izmisliti. In grenkoba njenih solzȧ me ob spominu še danes živo žge na mojih ustnicah. Najbrž me bo premlevanje o stvarnosti še dolgo preganjalo. Fikcija, realnost, fikcija. Vse se je zlilo v eno točko. Kje sem zares? Zalotil sem se, da ponoči puščam okno odprto.
