Boter

V Coppolinem Botru II. smo za omizjem v Havani videli šefe največjih mafijskih družin iz ZDA. Mafijec Hyman Roth, sklicatelj sestanka mafijcev je prisotnim na hotelski terasi dejal: »Dolgo smo čakali na ta trenutek in zdaj ga imamo. Pravim, da imamo zdaj tisto, kar smo vedno potrebovali, pravo partnerstvo z vlado«.
(Mafijci so naredili korak od svojega kriminalnega in krvavega delovanja in prešli na investicijsko delovanje pod pokroviteljstvom legalnih držav, op. R.K.)

Konkretne načrte jim je sicer nekaj kasneje pokvaril revolucionar Fidel Castro, a mafijci so odkrili svoj model delovanja in v prihodnjih letih so po svetu našli številne države in z njimi vzpostavili partnerske odnose. Tudi v Evropi imamo vsaj eno tovrstno partnerstvo, vsaj eno davčno oazo, kjer se vsem na očeh
lahko pere veliki kapital (Luxembourg).

Slovenci smo bili za »železno zaveso socializma« dolgo časa varni pred mafijskim vplivom. Po osamosvojitvi v letu 1991 smo začeli sodelovati s številnimi svetovnimi finančnimi institucijami, z investicijskimi bankami in drugimi. Vendar smo še leta po osamosvojitvi imeli nadzor nad lastnimi
financami. Vse do uvedbe Evra. Od uvedbe Evra dalje so naše obrambne linije padle. O tem priča tudi naše zadolževanje. Začelo se je leta 2005 z Janšo, a se je nadaljevalo tudi pod vsemi drugimi vladami. Le poglejte si grafikone.

Slovenija in naše banke so bile permanentno torpedirane s strani investicijskih skladov in drugih finančnih ustanov. Spomnite se prosim leta 2012, ko so nam hoteli podtakniti bankrot države. In takšnih poskusov je bilo še veliko.

Na začetku covidne krize lani je svetovna banka potegnila iz nahrbtnika veliko milijard evrov in nam jih poklonila za zaustavitev napredujoče korone. Naša proizvodnja je zaradi zaprtja lani sicer padla, a denarja ni zmanjkalo. Ljudje smo še naprej gradili, in investirali v to in ono. Zaradi zaprtja ljudje tudi nismo bili lačni. Preveval nas je varljivi občutek optimizma. S korono bomo hitro in uspešno opravili. In v dokaz uspeha smo s prijateljskimi reaktivci letali nad Slovenijo. A vendar smo se morali odpovedovati raznim svoboščinam. Eno za drugo so prihajale in ostale nove omejitve. Omejitve so prihajale posamič, zato smo (so) jih mnogi lažje sprejeli. Kje smo danes, po letu in pol? Ali nismo že v povsem drugem svetu? Je kdo pretehtal če morda totalno prekvašenje našega tu zemeljskega bivanja, brez vsakega družbenega dogovora, ni previsoka cena za tki. zaščito pred (menda) pandemijo? Ali, če je bitka proti covidu sploh prava strategija? Veliko jih (nas) namreč misli, da je tki. »bitka« iluzija, in da bi morali
virus sprejeti In pustiti, da gre skozi nas.

Tisti, ki smo dolgo v poslu vemo, da zastonjskih kosil ni. Tudi tiste silne podarjene milijarde, očitno niso bile podarjene. Pripisale so se našemu dolgu. In skozi podražitve, ki smo jim priča, že počasi zapadajo v poplačilo. Torej denarja za spopad s krizo nismo dobili zato, ker nas ima nekdo rad. Milijarde so že skoraj porabljene, o dobljeni vojni s covidom ni niti sledu. Tvegam bogokletno misel. »Kaj če je z nami nekdo hotel le zaslužiti«? Morda protagonisti iz našega uvoda?