Nedavni tragični dogodek, v katerem se je povzročitelj prometne nesreče policistu med pregledom prizorišča približal s hrbta, mu odvzel službeno pištolo in ga ustrelil, odpira resna vprašanja o taktični usposobljenosti in predvsem o varnostni kulturi pri opravljanju policijskih nalog. S stališča varnostne stroke takšen dogodek zahteva temeljit razmislek o tem, ali so osnovna načela situacijske pozornosti in varovanja orožja v policijski praksi dovolj dobro ponotranjena.
Že vsak športni borec na borišču dobro ve, da je ključ do uspeha in varnosti neprekinjena osredotočenost na nasprotnika. To še toliko bolj velja v realni konfliktni situaciji. Tudi ob prekinitvi borbe, ko sodnik poseže med tekmovalca, izkušen borec praviloma ne izgubi nasprotnika iz vidnega polja. Na izhodiščno mesto se vrača tako, da ohranja pregled nad tekmecem in dogajanjem okoli sebe. To ni več zgolj zavestna taktična odločitev, temveč mora postati – skozi številne ponovitve – naučen gibalni in zaznavni vzorec. Če borec za trenutek sprosti pozornost in nasprotniku omogoči neopažen pristop, lahko odločilno prednost prepusti prav njemu.
Podobno načelo situacijske pozornosti bi moralo biti pomemben del vsakodnevne policijske prakse. Ulica je namreč bistveno bolj nepredvidljiva od športnega borišča. Popis prometne nesreče ali ogled kraja dogodka lahko policist zaradi narave opravila hitro začne dojemati predvsem kot administrativno oziroma tehnično nalogo, pri kateri je zaznana raven ogroženosti nizka. Prav takšno zmanjšanje občutka ogroženosti pa lahko vodi v t. i. rutinsko slepoto.
V operativnem taktičnem delovanju zato ne bi smelo biti prostora za predpostavko, da je določen postopek sam po sebi rutinski in zato nenevaren. Tudi pri navidezno mirnih postopkih je treba ohranjati ustrezno situacijsko zavedanje: varnostno razdaljo, primeren položaj telesa v prostoru ter nadzor nad osebami in okolico. Kadar okoliščine to zahtevajo, je pomembna tudi organizacija dela v paru, pri kateri eden od policistov vodi postopek, drugi pa zagotavlja širši varnostni nadzor. Obračanje hrbta osebi, katere psihično stanje, odzivnost ali namere niso povsem jasne, je lahko v policijskem postopku resno varnostno tveganje. Ključno vprašanje zato ni zgolj, ali je policist poznal pravila, temveč ali so bila osnovna načela varnega ravnanja skozi usposabljanje in prakso tako ponotranjena, da se ustrezno odzivanje sproži tudi v trenutkih zmanjšane zaznane ogroženosti.
Pravilno taktično ravnanje ne bi smelo temeljiti samo na trenutni presoji posameznika. Temeljiti mora na usposabljanju, ponavljanju in ustvarjanju takšnih gibalnih in zaznavnih vzorcev, ki v kritičnem trenutku omogočijo hitro in pravilno reakcijo. To pa zahteva stalno praktično usposabljanje in preverjanje postopkov skozi celotno kariero. S stališča Inštituta za varnostno kulturo takšni dogodki opozarjajo, da varnostna kultura ni zgolj poznavanje predpisov in postopkov na papirju. Je predvsem ponotranjena miselnost, sposobnost prepoznavanja tveganj in dosledno ravnanje tudi takrat, ko okoliščine na prvi pogled ne kažejo na nevarnost.
Zato bi moral biti prvi odziv na takšen dogodek temeljita strokovna analiza, ne pa prenagljeno spreminjanje opreme, povečevanje oborožitve. Najprej je treba preveriti, kaj se je zgodilo, kateri taktični postopki so bili uporabljeni, ali so bili ustrezni in kako bi bilo mogoče podobne situacije v prihodnje preprečiti. Če analiza pokaže pomanjkljivosti, je treba okrepiti predvsem praktično taktično usposabljanje, situacijsko zavedanje in varnostne rutine. Hitenje v ostrejšo represijo, kar zdaj terja notranji minister, je preuranjen ukrep.
R. K., Inštitut za varnostno kulturo (IVK), Varen svet
Objavljeno Sobotni prilogi Dela 3.oktobra 2026
