Lepa majska nedelja se je obetala. “Kako jo najlepše preživeti”, se je pojavilo vprašanje. Kako neki, če ne v družbi prijetnih ljudi in v naravi. Skupaj s prijatelji sem torej krenil na Pohod proti lakoti, ki ga je organiziralo Drnovškovo gibanje za pravičnost in razvoj.
Zbrali smo se tam v stari Ljubljani pri vodnjaku Rimskega imena. Deseta ura je šele odbila, zato smo še debelo uro klepetali, opazovali prihod ljudi, zbiranje v skupine, intervjuje s pomembneži. Sam sem bil vrhunsko opremljen; z udobnimi pohodnimi čevlji, nahrbtnikom z malico – lačni pač ne moremo biti na pohodu proti lakoti, mar ne? – ter z velikimi količinami vode in izotoničnih napitkov. Pridno sem skrbel za hidratacijo telesa, kot nam priporočajo guruji fitnesa in se nalival z veliki količinami tekočine. Napetost je počasi naraščala, zlagoma so nas obkrožili varnostniki v rumenem in zagotovili so nam, da bodo skrbeli za našo varnost in za izbrano pot. Pod budnim očesom številnih televizijskih kamer ter med škljocanjem fotografskih aparatov smo krenili proti Magistratu. Tempo je bil zmeren, zato smo se zmogli med pohodom tudi pogovarjati ter se tudi nastavljati snemalcem z lepšim delom obraza in s strumnim, v daljavo zazrtim pogledom. Že smo bili preko Tromostovja in smo zavili proti Kongresnemu trgu, ko me je močno zagrabilo v mehurju. Silne količine tekočine so naredile svoje. K sreči je bil ob poti nekdanji Štajerski hram, novega imena ne vem, kjer sem lahko opravil nujo. Hitro sem opravil in se vrnil v skupino še pred zadnjimi pohodniki, hodili smo namreč počasi, s sprehajalnim korakom. Prijetno vzdušje in povezanost sta vladali med pohodniki, čutili smo pripadnost isti stvari. Kača ljudi se je vila tja proti Tivoliju in med mimoidočimi smo zbujali nemajhno pozornost. Na vprašujoče poglede, kdo vendar smo, smo odgovarjali z mahanjem z zastavicami, s katerimi nas je opremilo Gibanje. Pod našimi nogami nam je ušel že velik kos asfaltne poti in nas pripeljal v podhod za park Tivoli.
Takrat je usekalo drugič. Iz vseh celic močno hidriranega telesa so se zlivali potočki tekočine ter polnili mehurček. Bil je že lepo poln, lepo okrogel, vendar je še vedno nezadržno rasel. Telo je klicalo k alarmu! Spet bo treba prazniti. “Nobene panike”, sem si dejal v slogu dobrega vojaka Švejka. Tivoli je tu, možnost za izpraznitev neprijetnega bremena se bo gotovo ponudila kmalu. Številni grmički so vabili, toda ko sem hotel to reč vzeti v roke in opraviti, je zdaj s tega, zdaj z onega grma pritekel kateri izmed številnih otrok, ki so se tam razposajeno igrali, ali se je pojavil parček, ki se je vdajal majskemu opravilu. Nobene možnosti opraviti grdo delo mi Tivoli ni ponudil. In pot se je še vedno vlekla.
Treba bo spremeniti strategijo! Hitro zavzamemo čelno pozicijo in pospešimo korak. Tudi skupina za nami je pospešila korak. Sprehod se je počasi preoblikoval v pohod. Korak je bil strumnejši, koncentracija je postala polnejša. Vendar vse to še ni bilo dovolj. Še pol Tivolija je bilo pred nami, rešitve ni bilo na vidiku. Vse kontrolne luči v telesu so že bile na rdeče. Vsak naš korak je bil hitrejši, pohod je že pridobil dimenzijo vojaškega marša. Pogovor je počasi zamrl, edino snemalci, ki so ves čas v “rikvercu” hodili pred skupino, so se spotikali in psovali. Hiter pogled nazaj je odkrival monolitno skupino, ki se je vila skozi pol Tivolija in nam v divjem ritmu sledila. Ni bilo več šale. Zdaj je šlo zares! Dihanje je postalo intenzivneje, potne srage so se nam pojavile na čelu. Kljub globoki bolečini v sebi, sem moral občudovati gimnastično spretnost ter atletske sposobnosti televizijskih ekip, ki so vse to zmogle v oteženih pogojih. “Ja, ja, televizijska je težka”! V globoki solidarnosti prikorakamo do zadnje strani parkirišča pod Maksimarketom. “Heureka”, zavpijem in ostro zavijem levo, tudi prijatelja za mano. Toliko, da sem še s kotičkom očesa opazil, kako se je ostalim upočasnil korak in že smo bili v temi podhoda. Od daleč že kričim blagajniku, “Kje je wc, kje je wc”? Z zamahom roke me pošlje po diagonali parkirišča, čisto tja na ono stran. V norem cikcaku med avtomobili dosežem hitrostni rekord za parkirišča in že sem na cilju. Z ramenom odrinem vrata, stopim v prostor in po enem, ali dveh korakih že v loku opravljam nujo.
Pritisk popušča, ropotajoča pokrovka se vrača na izhodišče lonca. Olajšanje. Tišina. Blažen mir. Kontemplacija. Rekvijem. Eden redkih trenutkov, ko človek sreča samega sebe. Precej časa že hodim k jogi, vendar mi je tokrat prvič uspelo doseči nirvano. Hvala ti, o pohod.
