Predsednica Evropskega parlamenta, ga. Roberta Metsola, nas seznanja (Dnevnik, 9.12.2022), da se je parlament povezal z mrežo Eurocities, ki zajema več kot 200 največjih mest v Evropi, da bi nabrali in Ukrajincem podarili električne generatorje, transformatorje ter rezervne dele za popravilo elektroenergetskih omrežji, ter jim tako pomagali prebroditi bližajočo se zimo, ki pri njih ni nikoli mila in nedolžna. Pri vseh članicah EU so državne rezerve – pravi Metsola – več ali manj pošle, mesta pa tovrstne zmogljivosti imajo še.
Vemo kaj počne Rusija, da bi ukrotila Ukrajino. Po vrsti neuspehov na bojiščih, se že nekaj časa znaša nad strateško civilno infrastrukturo, s čimer – kot opozarjajo v Združenih narodih – ogroža preživetje kar nekaj milijonov ljudi. Elektrike ne dobiva že skoraj polovica države. Enako je s tekočo pitno vodo in Ukrajini grozi ena največjih humanitarnih katastrof v zgodovini človeštva.
A česa takega, kolikor že nehumanega in zločinskega, je bilo pričakovati, ko je Zelenski, opogumljen z dobavami najsodobnejšega ameriškega in evropskega orožja, vzhičeno razglašal prve večje zmage ukrajinskih sil in delne umike agresorja iz okupiranih predelov Donbasa. In še dobro – priznajmo si – da si Putin ni privoščil uporabe jedrskega izstrelka, kar pa je še vedno možno, kljub zagotovilom, ki jih daje da tega ne bo storil vse dotlej, dokler Rusija ne bo napadena. Naj spomnim, da je enako miril, ko se je 120 tisoč ruskih vojakov urilo ob meji kak mesec pred agresijo. Vse se torej lahko še zgodi, dokler ne bo dogovora o koncu sovražnosti.
A vrnimo se k “generatorjem upanja”, kot so to akcijo v Evropskem parlamentu poimenovali. Plemenito, ga. Metsola, sam pozivam tudi občine na mojem koncu, v Istri, Koper, Izolo, Piran in Ankaran, da se pobudi pridružijo in poskrbijo za nakup vsaj desetine strojev, toda pozabili ste, da sta največji “generator upanja” volja in pripravljenost na pogajanja o miru in pokončanju te drame, ki ubija in uničuje Ukrajino a tudi straši ter siromaši Evropo. Pri tem pa ste nedavno zakorakali v nasprotno smer – sprejeli ste resolucijo, pa dvomim, da ste imela vi kakršnekoli pomisleke, ki razglaša Rusko federacijo za podpornico mednarodnega terorizma, ki da ga tudi sama izvaja. Morda je res temu tako, a nikoli niste česa takega razglašali na račun, reciva, Združenih držav Amerike, ki imajo tovrstnih ali podobnih grehov (Irak, Afganistan, Sirija, Libija, Jemen, Kuba, Venezuela etc etc..) do vrha glave. Sicer je največja težava s resolucijo proti Rusiji to, da krepko zoži manevrski prostor za pogajanja v trenutku, ko bi bistroumij v Bruslju in v ostalih prestolnicah EU spoznali, da brez iskanja dogovora s Putinom ne bo šlo, da vojne in vseh negotovosti z njo povezanih ne bo konec. Pohvalno z moje strani, ki ves čas zagovarjam drugačen pristop Evrope do omenjene drame in do agresorja, zlasti potem ko dosedanji je učinkoval le toliko, da je veliko škode prizadejal, bolj kot ruskemu, evropskemu gospodarstvu, da naši štirje evroposlanci s socialdemokratskega in demoliberalnega bloka, Brglez, Nemec, Joveva in Grošelj, niso prispevali glasu k sporni resoluciji. In Brglez je tudi pojasnil zakaj: “Otežkočena bo pot k pogajanjem!”
Pa na koncu, glede slednjih, potem ko sta obe strani, ukrajinsko-Zahodna in ruska, načeloma nanje pristali, a vsaka postavila pogoje, ki se vzajemno izključujejo, sugestija naši diplomaciji: en sam skupen pogoj – prekinitev spopadov za mesec dni, ali vsaj med božično-novoletnimi prazniki, ter takoj za pogajalsko mizo v Ankari (še bolje pri nas na Brdu?!) Blinken in Lavrov. Morala bi stopiti zraven bo kdo rekel, še ukrajinski minister Kuleba in zunanje politični predstavnik EUja, Borrell, a bi lahko taki neuravnoteženosti Ruska stran nasprotovala in pa itak je vsakomur jasno, da je dogovor dosegljiv le na relaciji Moskva-Washington. Razmislita Golob in Fajonova.
Pa lepe praznike.
