Za zaključek »potopisnega« literarnega druženja,
se je izkristalizirala ideja o obisku Goriških Brd, kot nam Spodnještajercem manj znane in bolj oddaljene destinacije. Mesec dni od našega zadnjega srečanja je minilo in v zraku se je že pojavila možnost, da zaradi ne čisto razumljive koronske panike, naj naše ekskurzije sploh ne bi bilo. A vendar je ob začetku oktobra »priletela« Nadina elektronska potrditev o ustreznem datumu. O soboti devetega oktobra.
Hitro smo si razdelili vloge in opravila v zvezi s sobotnim potovanjem. Bil sem prijazno naprošen, da naj bom šofer dela naše izletniške skupinice. Pri tem je nastal nepričakovan problem. Svoj avto, ki ga v pretežni meri uporabljam za prevoz gradbenega materiala sem moral spraviti na nivo izletniškega avtomobila. Debeli dve uri mi je vzelo, da sem ga očistil do te mere, da si bom upal povabiti gospe v svoj avto. Drugi del »problema« je bil, ali naj sploh grem? Za sobotni dan sem sicer že imel napovedane aktivnosti pri obnovi hiše, pozni popoldan pa je bil določen za kulinarični piknik s katerim se vsako leto izkaže moja soseda. Po čisto kratkem premisleku sem dal prednost ekskurziji pred delovnimi obveznostmi in kulinariko.
V soboto zjutraj se odpravim na izhodiščno mesto za izlet s štirimi spoštovanimi, za možitev godnimi, damami. Kar krepek zalogaj sem si namenil, kajne? Pričakovan napor mi je malo olajšala božja roka. Mojca je zbolela in za nalogo očarati, sem imel le še tri dame. Z Nado sva zaradi manjšega števila izletnikov, sprejela odločitev, da se peljemo z enim – z Nadinim avtom.
Prvo v vrsti presenečenj je bil zajtrk pri Zvonki doma, kjer sta naju že čakala Zvonka in Magda. Presenečenje je sicer bilo le zame, ker sem površno bral elektronska sporočila. Čakala nas je obložena miza, čisto po vzoru tiste mize iz pripovedke z naslovom »Mizica pogrni se«.
Vse kar ti srce poželi je bilo na mizi, tudi pečena jajca z diskretno megleno kopreno pokritimi rumenjaki so nezadržno romala na mizo. Za trenutek sem podvomil, čemu sploh kam iti, saj je lepo že tu. Zvonka je svoja potovalna izkustva in kulinariko številnih zajtrkovalnic zgostila na svojo, majhno mizico.
Na pot
Strpamo se v avto in krenemo v hladno jutro proti Trojanam. Takoj ko se izvijemo iz temnih predorov nas na kranjski strani oblije sončna svetloba. Porodilo se je obetajoče jutro. Pogovor je stekel in kmalu se izkazalo, da prijetne dame dajejo prednost mlajšim moškim. Odleglo mi je. Ne bo mi treba »blesteti«, ker pač nisem »v igri«. Lepo sem se sprostil. Na koncu je prav to pretehtalo, da smo se lepo ujeli in skozi ves dan prijetno sobivali. Postanek na Lomu je bil hladen in brezoseben. Industrijsko gostinstvo očitno ni privlačno nikomur od nas, ki dajemo prednost domačnosti.
Na Lomu volan iz Nadinih rok prevzamem jaz in že se spuščamo proti Postojni in dalje okoli Nanosa proti Vipavi. Naša izvedenka za hojo navkreber, Magda nas sproti seznanja s tehničnimi podrobnostmi in s smermi vzpona na Nanos. Načrtovalka poti in navigatorka Zvonka mi »od zadaj« daje navodila in me usmerja proti Vipavskemu križu. Kaj neki je tam? Nisem bil prepričan, da sem za ta kraj že slišal. Slišal pa sem za Janeza Svetokriškega. (Vipavski križ se je prej imenoval Sveti križ).
Vstopimo skozi, v obzidje vzidan portal in že smo na tlakih srednjeveškega trga. Po uličicah, ozkih za preproste ljudi in za obrtnike ter malo širših za gospodo, se sprehodimo, mimo cerkva in mimo samostanov. Začutimo srednjeveški utrip trga, ki so ga v svojem času obiskovali pomembni srednjeveški misleci in drugi gospodje. Na nas je največji vtis naredil tam rojeni Janez Svetokriški, 17/18 stoletje, kot pridigar in pisec. Nada nam je prebrala njegovo pridigo o človeških značajih izkazanih v komediji. Duhovito in v srž segajoče. Pridigo prežema bogat in prispodob poln jezik. Zunaj obzidja nas preseneti še velik in vseh mogočih vrtnin poln samostanski vrt, kot tudi manjši nasad oliv.
Navigatorka nas usmeri nazaj na cesto in na poti smo proti Novi Gorici. Z Nado se ob vožnji mimo Perle, igralnice in hotela, pohvaliva da sva tam že spala. Vsak ob svojem času seveda. Ali je kdo grel najini postelji in druge okoliščine, sva modro zamolčala. Sončna in zdaj že toplejša pot nas je pripeljala pod Sabotin. Vzpenjamo se in si ogledujemo pod nami ležeče mesto. Po nekaj prevoženih kilometrih se pred nami odpre lepa in z grički posejana dolina.
Goriška Brda
Urbani in manj urbani pejsaži bežijo pred našimi očmi. Urejeni trgi in vasi ter obdelani vinogradi iz nas izvabljajo vzklike občudovanja. »To je slovenska Toscana«, je vzkliknila ena izmed mojih sopotnic. Pogosto moram ustavljati avto, da zadovoljimo svoje strasti do fotografiranja. Da ustvarimo podlago za naše pomnjenje prijetnih trenutkov. Človekovo umno delo prepoznavamo tako iz arhitekture trgov, kot tudi iz obdelanih vinogradov in drugih površin namenjenih poljščinam. Nobenega dvoma ni med nami. Vozimo se skozi pokrajino prežeto z visoko in precej generacij v preteklost segajočo bivanjsko kulturo.
Pot nas pripelje do Krčnika, do naravne znamenitosti pri kateri je potok izdolbel globoke tolmune v skalno sotesko. Zvonka, ki si je ob tem privoščila krajši izlet v gozd, je bila navdušena nad svežim, že skoraj aromatičnim zrakom. Slednji ji je očitno dobro del, saj je vso preostalo pot veselo čebljala.
Za morebiti malce prezgodnje kosilo – nismo še čisto prebavili jutranje pojedine na Zvonkinem domu – smo se peljali do Golega Brda. Kos poti tudi čez Italijo. S hribčka na katerem smo obedovali, se je videlo proti Čedadu in proti hribom, katerim nismo vedeli imena. Obed je bil okusen, morda je manjkalo le malo bolj osebnega odnosa s strani lastnice lokala. Čisto mogoče je tudi, da sem slednje opazil le jaz. Ali pa si vse skupaj zgolj domišljam?
Nada je dala za liter dobrega rdečega vinca, pri čemer sem bil najbolj prikrajšan prav jaz. Ker sem opravljal vlogo voznika, sem ga smel spiti čisto malo. Moj delež vina je najverjetneje spila Nada, saj se je še ure dolgo hihitala na sovoznikovem sedežu. Apartmaji h katerim je po kosilu silila Nada, me niso zanimali, raje sem po sadovnjaku s figovimi drevesi oprezal za neobranimi smokvami. A sem bil slabe sreče. Našel sem komaj kakšen sadež. Po vrnitvi apartmajskih voajerjev krenemo v smeri Medane, rojstnega kraja pesnika, prevajalca in pravnika, Alojza Gradnika. Pred njegovo rojstno hišo, Nada prebere nekaj Gradnikovih pesmi. Njegov slog je zahteven, poln prispodob in ob poslušanju je treba biti zelo pozoren, da bi ga v celoti razumeli. Spomin mi uide v šolske dni, takrat ga nisem razumel v prav ničemer. Ob odhodu iz Medane opazimo še kleti slovitega vinarja Marjana Simšiča. Pa Klinec. In mnogi drugi. Razmišljam. Velike osebnosti teh krajev se niso izoblikovale slučajno, ampak so zrastle iz visoke kulturne podstati Goriške pokrajine.
Obzidana vasica Šmartno, je bila naslednja na naši poti. Vas je bila skoraj v celoti obnovljena in lahko smo uživali v srednjeveški arhitekturi. Ne le v Šmartnem tudi v drugih briških vaseh in trgih je bilo videti restavratorsko roko. Tukajšnji ljudje so ponosni na svoje poreklo in ohranjajo sporočila svojih predhodnikov. V »briški hiši« sem si ogledal bivalno kulturo 19. stoletja. Pet stolpov in obzidje kažejo, da je bila vasica Šmartno nekoč utrjeno in pred vsiljivci varno okolje.
Za Gonjače je bila posebej zainteresirana Zvonka, ki se je hotela na vsak način vzpeti na stolp. Seveda smo ji ustregli. Pri vzponu so se ji pridružile tudi Nada in Magda. Jaz sem pokrajino, skoraj enakovredno opazoval z nižjega mesta. Ob sestopu mi je Magda pojasnila, kako zaradi močnega vetra vrh razglednega stolpa niha sem ter tja. Z boki je zanihala naprej in nazaj (mnjam) in takoj sem razumel za kakšen nihaj gre.
Naša itinerarijka je izsilila še obisk Vipolž. Za njeno »tečnobo« smo ji danes hvaležni – saj se je v tej vili teden dni po našem obisku, poročil naš olimpijec in kolesarski as, Primož Roglič. Zdaj se lahko hvalimo, da smo tudi mi bili tam. Razkošna renesančna vila s številnimi prireditvenimi dvoranami, z nekaj stalnimi slikarskimi razstavami ter z bivalnimi prostori za zahtevnejše goste, je nekaj kar si je v tem kraju nujno ogledati. Ker me je Magda slišala sanjariti o smokvah je poklicala tukajšnjega prijatelja Danila, ki ima sadovnjak pod Sabotinom. In napovedala je naš obisk. Nekaj deset minut kasneje smo zares pripeljali na rob njegove parcele, kjer nas je Danilo prijazno počakal. Smokev sicer ni bilo več, smo pa mnogo izvedeli od sadjarstvu in čebelarstvu. Danilo je prijeten in razgledan mož, ki ljubi življenje. Težke življenjske preizkušnje, ki so se našle na njegovi poti, so mu k temu precej pripomogle. Srečanje z njim je bila dodana vrednost naši strokovni ekskurziji.
Veliki finale
Briški program je bil sto in več odstotno uresničen in v enem, dveinpolurnem kosu smo se vrnili v Savinjsko dolino. S postankom pri Zvonki smo dali naši gostiteljici Magdi nekaj prednosti. In ko vendarle pridemo do Magdine hiše nas pričaka toplo stanovanje, skoraj že pečen kruh in narezek z veliko začetnico. Malo smo se branili, a na koncu smo skoraj vse pojedli. Le vinca nismo mogli vsega popiti (že drugič Nada!), kajti v skrbi za Nadinega ljubljenčka, ki je sameval v njenem stanovanju, smo morali Veliki finale predčasno končati. Med vožnjo domov sem povzel današnji, s kulturo nabit dan. Izlet je bil zares lep. Sklenil sem, da bom Goriška Brda turistično še obiskal. In to za več dni. In te ženske s katerimi sem preživel dan. Le kako sem lahko pri svojem dolgoletnem tekanju za krili, prav takšne zgrešil?
