in žusemski megaliti
Šele v soboto, pozno zvečer sem se odločil, da se na nedeljsko, zelo zgodnje jutro sredi maja, pridružim zanesenjakom, ki jim je mar še kaj drugega kot pa potrošništvo. Celjska izpostava Zdrave družbe, obogatena z nekaj žlahtnimi Gorenjci, smo nekaj pred peto uro zjutraj krenili iz Prožinske vasi pri Štorah v smeri Žusma, ki kraljuje sredi Kozjanskega.
Vodila sta nas Darja in Marjan, stalna obiskovalca gora, ki lokacijo že poznata.
Drveli smo skozi noč in še pred sončnim vzhodom smo prispeli malo pod vrh Žusma. Še nekaj hoje in že smo bili na, proti vzhodu obrnjeni jasi. V dolini pod nami smo malo slutili, malo tudi že videli vasico Loko pri Žusmu. Pogled nam je uhajal dlje proti nebu, ki se je nad Donačko goro vse bolj jasnilo. Utihnili smo in vkopani v zemljo pod nami, poslušali ptice, ki so najprej s posamični glasovi, kasneje pa z orkestriranim čivkanjem polnili naša srca. Še malo in sonce je priplavalo nad oddaljeno goro in nad nekaj oblakov, ki so ob tem škrlatno zažareli.
Veličasten trenutek zaradi katerega je bilo vredno žrtvovati nekaj spanca.
Prebujeni in napolnjeni s pozitivno energijo smo se med pogovorom usmerili proti parkirišču ter se pripravili na drugi del naše poti. Naša gostiteljica – domačinka Andreja iz Loke pri Žusmu – tudi avtorica knjige Nove zgodbe Žusma, nam je predstavila načrt poti, ki jo bomo prehodili in nam v grobem pojasnila, kaj megaliti sploh so. Poskusil bom povzeti del razlage, ki se sicer obširna in večznačna. Megaliti so večji kamni, že skoraj skale, ki so z ožjim delom obrnjeni in zapičeni v zemljo. Razporeditev kamnov po žusemskem hribovju, odslikava položaj zvezd v ozvezdju Kačjenosca. Kamni sevajo različne vrste energij, ki tako ali drugače, tudi terapevtsko, vplivajo na človekov organizem.
Spustili smo se torej malo navzdol in mimo pokopališča, kratko minuto po gozdni cesti in takoj s poti strmo navzgor v gozd. V nekaj minutah smo bili pri prvih megalitih. Andreja nam je pojasnila osnovne energetske značilnosti kamnov in nekaj anekdot v zvezi s prvim odkritjem tega nahajališča v gozdu. Poslušali smo z mešanimi občutki. Poskušali smo verjeti nedoumljivemu. A vendar so se nam na poti od enega megalita k drugemu počasi odpirala spoznanja, da materialni svet, edini svet, ki ga poznamo ni nujno edini od možnih svetov.
Skozi Andrejino pripoved smo dobivali zgodovinski uvid v odkrivanje megalitov po Žusmu. Piščalka na katero je naša voditeljica tudi zaigrala med hojo skozi gozd nam je pomagala, če že ne k nadčutnemu doživetju, pa vsaj k zelo prijetnemu počutju.
Več kot desetletje je stara Andrejina pot spoznavanja megalitov. Na tej poti je srečala tako patra Gržana, ki jo je usmeril v raziskave, kot tudi slovitega bosanskega arheologa, odkritelja Bosanskih piramid v Visokem Osmanagića in številne druge, ki so pripomogli k razvozljavanju enigme. Po obisku megalita pod stolpom ljubezni smo se počasi vrnili na izhodišče. Zastavili smo si kup vprašanj o našem nastanku. O povezanosti narave, ljudi. Upam, da bomo uspeli na čim več njih, si odgovoriti v prihodnjih mesecih.
Pred nami je bil le še obisk rodovne skupnosti Križanovih v Sodni vasi – o čemer bom pisal prihodnjič.
Lani, za kresni dan, sem bila tam. Vsi smo bili malo okorni, ko smo lazili naokrog po teh skalah. Okorni zaradi koronske zime, ki je marsikomu odvzela nekaj gibčnosti in tistega življenjskega elana, ki je po navadi gonilo takšnih raziskovanj. Zato smo plezali čez megalite in posedali po njih. Fino je pasalo. Čisto nas je spravilo k sebi. Nato smo posedali pod drevesom in tudi to je bilo doživetje. Čisto malo je treba, da si spet človek!